Kazalec prikazuje gibanje izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji, glavne vire izpustov (po kategorijah in sektorjih) ter primerjavo z državami Evropske unije (EU-28). Izpusti so prikazani v Gg CO₂ ekv.

Med toplogredne pline, ki jih spremljamo v okviru emisijskih evidenc uvrščamo ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), di-dušikov oksid (N₂O), F-pline, kot so delno fluorirani ogljikovodiki (HFC), popolno fluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆). Izpuste toplogrednih plinov izračunavamo v skladu z IPCC metodologijo, ki omogoča mednarodno primerljivost podatkov. Izpusti se računajo za naslednje vire: promet, energetika, industrijski procesi in uporaba proizvodov, goriva v industriji, goriva v gospodinjstvih in komercialni rabi, kmetijstvo in odpadki.  Posebno kategorijo predstavlja raba in spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo.

Vse države Evropske skupnosti so dosegle cilj iz prvega obdobja Kjotskega protokola. Stare članice (EU-15) so imele skupen cilj zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 8 % v obdobju 2008–2012 glede na izpuste v izhodiščnem letu. Ta cilj so presegle za slabe 4 %. V okviru tega skupnega cilja pa je imela vsaka država članica EU-15 svoj individualen cilj glede na relativno bogastvo. Nekatere so morale močno zmanjšati izpuste, druge, revnejše, pa so jih lahko celo povečale. Štiri države so morale za dosego teh ciljev dokupiti emisijske kupone (Avstrija, Danska, Luxembourg in Španija). Vse nove države članice pa so dosegle svoje Kjotske cilje brez dokupov, pri čemer so cilj najbolj presegle Baltske države. Skupno so države članice (EU-28) znižale svoje izpuste glede na izhodiščno leto za 19 % brez upoštevanja ponorov in mednarodnih kreditov. Slovenija je za dosego kjotskega cilja uporabila največje dovoljene ponore in svoj cilj – 8 % – presegla za 3 %. Tekom naslednjega obdobja po Kjotskem protokolu so do leta 2018 v primerjavi z letom 1990 države EU-28 zmanjšale izpuste toplogrednih plinov za 23,5 %. S tem so že presegle cilj, ki so si ga zadale za leto 2020. Slovenija je v istem obdobju dosegla 5,7 % zmanjšanje.

Skupni izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji so leta 2019 dosegli 17.065 Gg (gigagram= 1000 ton ali kiloton) ekvivalenta CO₂. To je 16,4 % pod vrednostjo v izhodiščnem letu 1986 in 2,6 % manj kot v letu 2018. K znižanjem izpustov je največ prispevala manjša poraba goriv v vseh sektorjih, najizrazitejše zmanjšanje je bilo v energetiki (-4,7 %) in prometu (-3,6 %). Nekoliko višji izpusti, kot v letu 2018 pa so bili zabeleženi v industriji zaradi procesnih emisij.

V skupnem deležu izpustov TGP ima v Sloveniji največji prispevek CO₂ (v letu 2019 kar 82,1 %). CO₂ nastaja predvsem pri zgorevanju goriva in iz industrijskih procesov. Sledi metan (11,3 %), ki večinoma izvira iz odpadkov in kmetijstva, ter didušikov oksid (4,8 %), ki prav tako nastaja večinoma v kmetijstvu. Opazni so tudi izpusti didušikovega oksida iz cestnega prometa Izpusti F-plinov, med katere sodijo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆), so zelo majhni, vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv (1,9 %).

V Sloveniji so v letu 2019 gozdovi prekrivali več kakor 58 % površine in so pomemben vir zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Izračunani ponori zaradi spremembe rabe tal in gozdarstva pa so se zaradi poškodb ob ujmah (žled, vetrolomi) in povečane sanitarne sečnje zaradi gradacije podlubnikov, po letu 2014 močno znižali in so bili v letu 2019 samo še 101  Gg CO₂ ekv..

Za doseganje ciljev EU do leta 2020 je pomembna delitev na izpuste, ki so vključeni v ETS in na tiste izven ETS. Izpusti znotraj ETS, kamor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija. se nižajo zaradi zmanjševanja razpoložljivih emisijskih kuponov, ki so vsako leto na razpolago na dražbah. V letu 2019 so se izpusti iz teh naprav v Sloveniji znižali za 3,7 % glede na predhodno leto.

Za Slovenijo so predvsem pomembni izpusti, ki niso vključeni v emisijsko trgovanje in na katere države zato lahko vplivajo z ukrepi in politikami na teh področjih. Ti izpusti ne smejo preseči dodeljenih količin izpustov iz Odločbe št, 406/2009 in Sklepa št, 634/2013. Za Slovenijo je ta omejitev v letu 2019 12,273 Gg CO₂ ekv Slovenski izpusti v tem letu so bili 10.810 Gg CO₂ ekv., kar je 11,9 % nižje od najvišjih dovoljenih izpustov za to leto.

Med sektorji izven ETS je najpomembnejši promet, ki je v letu 2019 prispeval 52,1 % vseh izpustov. Znotraj prometnega sektorja večino izpustov prispeva cestni promet, v letu 2019 več kot 99 %. Izpusti iz prometa so močno naraščali do leta 2008, ko so bili že 39,9 % višji kot v 2005. Z nastopom gospodarske krize so v letu 2009 močno upadli in nato znova narasli v letih 2011 in 2012. V obdobju 2013–2015 so se izpusti iz prometa ponovno nekoliko zmanjšali, kar je možno pripisati večji okoljski ozaveščenosti ter rabi trajne mobilnosti, vendar pa so predvsem zaradi povečane gospodarske rasti, izpusti v zadnjih letih znova porasli in so bili v letu 2019 za 27,9 % višji, kot leta 2005.

Naslednji pomembni vir je kmetijstvo, ki je prispevalo 15,4 % izpustov. V letu 2019 so bili izpusti iz tega sektorja le malo višji  kot v prejšnjem letu, v primerjavi z letom 2005 pa so bili višji za 2,6 %. Vzrok za višje  izpuste je predvsem večja pridelava govejega mesa in mleka, vendar so ukrepi na tem področju pripomogli, da to povečanje ni bolj izrazito.

Z 12,2 % deležem so izpusti zaradi rabe goriv v gospodinjstvih in v komercialno-institucionalnem sektorju tretji najpomembnejši vir izven ETS. Ti izpusti so bili v letu 2019 za 1,3 % nižji kot leto poprej in kar za 20,5 % nižji kot leta 2005. Na to zmanjšanje v zadnjih letih precej vplivajo bolj mile zime, pa tudi izboljšana izolacija stavb in povečana raba lesa za ogrevanje, saj se izpusti CO₂ iz biomase ne upoštevajo.

Vsi ostali viri, ki še prispevajo k izpustom izven ETS so: preostala raba goriv v industriji (6,2 %) in preostali procesni izpusti (4,4 %), ravnanje z odpadki (4,0 %), ter drugo (ubežne emisije, preostanek energetike …) (4,7 %).

Prvo ciljno obdobje Kjotskega protokola je trajalo od leta 2008 do 2012. Z letom 2013 se je začelo drugo obdobje, ki se bo končalo leta 2020. Kjotski protokol trenutno pokriva manj kot tretjino izpustov toplogrednih plinov. Najhitreje se izpusti povečujejo v hitro rastočih gospodarstvih držav v razvoju in brez njihovega sodelovanja ni mogoče zaustaviti globalnega segrevanja.

V Parizu se je decembra 2015 na podnebni konferenci zbralo 195 držav, ki so sprejele univerzalni, pravno zavezujoči dogovor za zaustavitev globalnega segrevanja. Sporazum predvideva prehod v nizkoogljično družbo na globalni ravni, ekstremno zmanjšanje porabe fosilnih goriv in zvišanje povprečne temperature za največ 2 ^oC glede na predindustrijsko dobo. Dogovor je stopil v veljavo 4. novembra 2016 in bo omejeval izpuste po letu 2020.

Politika podnebnih sprememb, ki jo vodi Evropska unija, pa je ambiciozno začrtana, in velja za vse države članice EU, Sprejeti cilji so naslednji:

• EU mora do leta 2020 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 20 %,
• povečati porabo obnovljivih virov energije za 20 % v končni rabi energije,
• doseči 10 % delež biogoriv kot pogonskih goriv v prometu,
• in za 20 % povečati učinkovitost rabe energije.

Za doseganje obveznosti iz Kjotskega protokola in za 20 % znižanje izpustov TGP je Slovenija uvedla številne ukrepe, s pomočjo katerih bo mogoče doseči predpisano vrednost. Večina ukrepov je opisanih v Operativnem programu za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za obdobje 2013–2020, Poleg omenjenih dokumentov v podporo zmanjšanju izpustov TGP razpolagamo tudi z Nacionalnim akcijskim načrtom za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016 (Vlada RS, 2008) ter Akcijskim načrtom za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 (Vlada, 2010). Na nivoju EU obstaja tudi Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (Evropska Komisija, 2011).