Kazalec prikazuje javno mnenje gospodinjstev o posameznih oblikah prevoza (modal split) za prevoz na delo, v vrtec in šolo ali na fakulteto, izlete in počitnice ter delitev prevozov glede na letni čas (poleti/pozimi). Poleg tega kazalec prikazuje podatke o pripravljenosti posameznika za kombiniranje osebnega avta z drugo obliko prevoza za pot na delo, podatke o ključnih razlogih za izbiro prevoza in za neuporabo javnega potniškega prevoza, podatke o javnem mnenju glede pozitivnih sprememb v javnemu potniškemu prevozu in glede pripravljenosti za alternativne oblike prevoza v naslednjih 12 mesecih. Podatki, ki jih kazalec prikazuje odražajo stanje v obdobju od 2010 do 2019.

Spremljanje javnega mnenje o oblikah prevoza je pomemben kazalec ozaveščenosti javnosti o trajnostnih oblikah mobilnosti. Netrajnostne oblike pomembno prispevajo k podnebnih spremembam, k onesnaževanju zraka in povečanem hrupu zaradi prometa. Njihov negativen učinek se odraža tudi pri fragmentaciji zemljišč in netrajnostni rabi virov (fosilna goriva).  

Za večino slovenskih gospodinjstev je osebni avtomobil najpogostejša oblika prevoza, ne glede na cilj poti in razdaljo do cilja. 

Rezultati raziskave REUS 2019 kažejo, da je avtomobil primarno prevozno sredstvo v mestu bivanja (za razdalje do 5km). Avtomobile najpogosteje uporabljamo za pot po opravkih in nakupih (67 %) ter za pot v vrtec (62 %), sledi pot na delo (55%), v šolo (51%) in na fakulteto (42%). Drugi načini prevoza, ki jih uporabljajo gospodinjstva, so mestni avtobus – za pot na fakulteto (8%), v šolo (7 %) in na delo (6 %); kolo – za pot na delo (17 %) in na fakulteto (7 %); ter hoja - za pot na delo (9 %) in na fakulteto (8 %).

Primerjava rezultatov merjenja v obdobju od leta 2010 do 2017 kaže pozitiven trend pri izbiri načina mobilnosti v kraju bivanja (za razdalje do 5 km): statistično značilno se je povečal delež anketiranih gospodinjstev, ki poleg vožnje z avtomobilom še pešačijo ali kolesarijo. Delež gospodinjstev, ki na delo hodijo peš, se je povečal za 14 odstotnih točk (2017: 33 %, 2010: 19 %), delež tistih, ki hodijo peš v vrtec, šolo in na fakulteto se je povečal za 8 odstotnih točk (2017: 21 %, 2010: 13 %), delež tistih, ki hodijo peš po opravkih in nakupih pa se je povečal za 11 odstotnih točk (2017: 44 %, 2010: 33 %). Prav tako se je povečal delež gospodinjstev, ki uporabljajo kolo: delež gospodinjstev, ki kolo uporabljajo za pot na delo se je povečal za 20 odstotnih točk (2017: 30 %, 2010: 10 %); tistih, ki uporabljajo kolo za pot v vrtec, šolo ali na fakulteto se je povečal za 7 odstotnih točk (2017: 14 %, 2010: 7 %); delež gospodinjstev, ki kolo uporabljajo za pot po opravkih in nakupih pa se je povečal za 11 odstotnih točk (2017: 26 %, 2010: 15 %). Povečal se je tudi delež gospodinjstev, ki za prevoz na delo dodatno uporabljajo javni potniški prevoz (2017: 28 %, 2010: 6 %). Negativen trend, ki ga opažamo, je, da se je povečal delež gospodinjstev, ki uporabljajo avtomobil za pot po opravkih in nakupih (2017: 77 %, 2010: 70 %).

Leta 2019 je bil za pot zunaj kraja bivanja (za razdalje od 5 km do 150 km), ne glede na cilj poti, avtomobil primarno prevozno sredstvo za dobre štiri petine gospodinjstev: za pot na delo  (84 %), za pot po opravkih in nakupih (80 %) ter za pot na izlete (87 %). Samo majhen delež gospodinjstev uporablja alternativne oblike prevoza kot primarno prevozno sredstvo: 9 % za pot na delo (javni potniški prevoz: 7 %, kolo 2 %), 6 % za pot po opravkih in nakupih (javni potniški prevoz: 4 %, kolo 2 %), 8 % za pot na izlete (javni potniški prevoz: 6 %, kolo 1 %, hoja 1 %).

Primerjava merjenja za obdobje 2010-2017 izkazuje pozitiven trend pri izbiri dodatnega načina za pot zunaj kraja bivanja. Pri prevozu na delo se je statistično značilno povečal delež gospodinjstev, ki poleg primarnega prevoznega sredstva uporabljajo javni potniški prevoz (2017: 21 %, 2010: 5 %), kolo (2017: 10 %, 2010: 0 %), ali pešačijo (2017: 6 %, 2010: 2 %). Pri izletih se je statistično značilno povečal delež gospodinjstev, ki uporabljajo kolo (2017: 24 %, 2010: 6 %) oziroma vlak (2017: 13 %, 2010: 5 %) ali pešačijo (2017: 22 %, 2010: 7 %).

Rezultati REUS 2019 kažejo, da je za večino gospodinjstev (84 %) avtomobil primarno prevozno sredstvo prevoza tudi pri potovanju na počitnice (za razdaljo več kot 150 km). Sledijo letalo (7 %), primestni avtobus (2 %) in vlak (2 %). Primerjava merjenja za obdobje 2010-2017 kaže na negativen trend pri uporabi letala in ladje: delež gospodinjstev, ki za pot na počitnice uporablja letalo se je povečal za 17 odstotnih točk (2017: 29 %, 2010: 12 %) in delež gospodinjstev, ki uporablja ladjo za 4 odstotne točke (2017: 6%, 2010: 2 %). Uporaba javnega potniškega prevoza se ni statistično značilno spremenila (2017: 10%, 2010: 8 %).

Leta 2017 so anketirana gospodinjstva imela možnost, da posebej opredelijo izbiro prevoza v času poletja in v času zime. Rezultati kažejo, da je osebni avto še vedno najpogostejša oblika za vse vrste prevoza tako poleti kot pozimi: za pot na delo (poleti: 79 %, pozimi: 80 %), za pot v vrtec, šolo ali na fakulteto (poleti: 68 %, pozimi: 73 %), za pot po opravkih in nakupih (poleti: 77 %, pozimi: 81 %) v kraju bivanja ter za pot na delo (poleti: 94 %, pozimi: 94 %), za pot po opravkih in nakupih (poleti: 90 %, pozimi: 91 %) zunaj kraja bivanja. Iz tega sledi, da izbira primarnega prevoznega sredstva ni odvisna od letnega časa. Pri izbiri okolju prijaznejših oblik prevoza so razlike najbolj vidne pri uporabi kolesa v kraju bivanja. Kolo je poleti dodatno prevozno sredstvo za pot na delo za slabo tretjino (30 %) anketiranih, pozimi pa samo za 7% anketirancev. Po opravkih in nakupih poleti kolesari dobra četrtina (26 %) anketirancev, pozimi pa samo 6 %. Tudi pešačenje je pogostejše poleti kot pozimi, vendar so odstopanja manjša kot pri kolesarjenju. Odstotek uporabnikov javnega potniškega prevoza je enak tako poleti kot pozimi.

Raziskava REUS 2019 kaže, da sta dobri dve tretjini (69 %) gospodinjstev naklonjeni kombiniranju osebnega avtomobila z drugo obliko prevoza. Anketiranci kot pogoj za to najpogosteje navajajo, da pri tem ne bi smeli izgubiti bistveno več časa (37 %), slede nižji stroški kombiniranega prevoza (11 %) in večja prijaznost do okolja (3 %). Slaba petina gospodinjstev (18 %) je brezpogojno pripravljena za kombiniranje avtomobila z drugo obliko prevoza.

Ključni razlog pri izbiri prevoza je čas, ki ga anketirani pri tem porabijo (69 %). Sledijo cena prevoza (40 %), udobje (36 %) in navade (22 %). Vpliv na okolje je pomemben dejavnik pri izbiri prevoza samo pri manjšem delež anketiranih (6 %). 

Leta 2019 je večina anketiranih gospodinjstev na vprašanje, zakaj za odhod na delo ali po opravkih ne uporabljajo javnega potniškega prevoza, najpogosteje izbrala naslednje ponujene odgovore: zaradi slabih avtobusnih povezav (37 %), ker jim vozni red časovno ne ustreza (33 %) ali je takšen način prevoza preveč zamuden (32 %). Leta 2017 in 2015 so  anketiranci najpogosteje navajali naslednje razloge: »avtobus v našem kraju ni na voljo / ni povezave« (2017: 25 %, 2015: 27 %), »časovno mi ne ustreza / ni na voljo ob vseh urah / slabi vozni redi« (2017: 16 %, 2015: 9 %), »preveč zamudno / hitreje pridem z avtomobilom« (2017: 15 %, 2015%: 9 %) in »slabe avtobusne povezave« (2019: 15 %, 2015: 19 %). Iz tega je razvidno, da so dobre avtobusne povezave, vozni redi in porabljeni čas odločilni dejavniki pri uporabi javnega potniškega prevoza (JPP).

V letu 2019 so anketiranci med ponujenimi odgovori najpogosteje označili naslednje pozitivne spremembe v javnem potniškem prometu: avtobusi se bolj držijo voznih redov (43 %), avtobusi so klimatizirani (21 %), avtobusi so manjši (20 %) in avtobusi so boljši ali novejši (19 %). Samo slaba petina anketiranih (18 %) je odgovorila, da izboljšav ni.

Kot spodbudo za zamenjavo lastništva avtomobila z uporabo različnih storitev mobilnosti, kot so začasni najem avtomobila po potrebi, delitev avtomobila ali kolesa, javni prevoz ipd., so leta 2019 gospodinjstva izpostavila naslednje pogoje: javni prevoz ne sme trajati bistveno dlje kot vožnja z avtomobilom (45 %), dobre povezave (44 %), nižjo ceno prevoza (32 %) in pogoj, da je v primeru kombiniranega prevoza zagotovljena povezava (32 %).

V obdobju od 2011 do 2019 sta kot alternativni obliki mobilnosti v naslednjih 12 mesecih najverjetnejši hoja (2019: 21 %, 2011: 34 %) in vožnja s kolesom (2019: 15 %, 2011: 16 %), vendar se je delež gospodinjstev, ki so pripravljena hoditi peš, statistično značilno zmanjšal. Pripravljenost za uporabo javnega potniškega prevoza se ni bistveno spremenila (2019: 12 %, 2011: 14 %).