Kazalec prikazuje izpostavljenost otrok (od 0 do vključno 14 let) onesnaženemu zraku zaradi delcev PM₁₀ v Sloveniji ter izbranih evropskih državah, ter delež otrok, ki so bili sprejeti v bolnišnico zaradi diagnoze bolezni dihal v Sloveniji.

Premer delcev največkrat opišemo z izrazom »aerodinamični premer«. Delci z enako obliko in velikostjo, toda z različno gostoto, imajo različen aerodinamični premer. Na osnovi velikosti premera ločimo delce PM₁₀ (z aerodinamičnim premerom pod 10 µm), delce PM_2,5 (z aerodinamičnim premerom pod 2,5 µm) in delce PM_1,0 (z aerodinamičnim premerom pod 1 µm). Delci, ki nastanejo v procesih med plini in delci, tako v plinasti kot tekoči fazi, so v glavnem velikosti pod 1 µm. Imenujemo jih fini delci (v angleščini »fine particles«). Z razpršitvijo na površini nastanejo delci večji od 1 µm. To so grobi delci (v angleščini »coarse particles«).

Izpostavljenost delcem PM₁₀ je v kazalcu prikazana za različne skupine koncentracij PM₁₀ in sicer 0-20 µg/m³, 21-30 µg/m³, 31-40 µg/m³ in > 40 µg/m³. Delež otrok, ki so izpostavljeni posamezni skupini koncentracije PM₁₀ je izračunan za Ljubljano, Maribor, Celje, Mursko Soboto, Novo gorico, Trbovlje in Zagorje ob Savi, Hrastnik, Koper, Kranj, Novo mesto, Velenje, kjer poteka redno spremljanje onesnaženosti z delci. Pri izračunu deleža otrok v posamezni skupini glede na koncentracijo PM₁₀ se upošteva skupno število otrok, ki živijo na izbrani lokaciji. Umestitev merilnega mesta v določeno skupino koncentracije PM₁₀ je narejena na podlagi rezultatov meritev, ki odražajo letno koncentracijo delcev PM₁₀ v zunanjem zraku na posameznem merilnem mestu. 

Koncentracija PM₁₀ je dober kazalec izpostavljenosti delcem iz zunanjega okolja. Epidemiološke študije kažejo povezavo med izpostavljenostjo PM₁₀ ter zdravjem otrok, ki so posebej ranljiva skupina (Cohen et al., 2004). Človek delce proizvaja s svojimi aktivnostmi, kot so promet, pridobivanje energije, ogrevanje stanovanj, industrija. Posebej so nevarni delci manjši od 10 µm, saj prodrejo globoko v pljuča (Brunekreeft, 2002).

PM₁₀ in ozon sta najpogostejša onesnaževalca zraka, ki povzročata škodljive učinke. Mehanizem, ki povzroča učinke pripišemo oksidativnemu stresu. Gre za nastajanje reaktivnih snovi (radikalov), ki poškodujejo dedno zasnovo. Reaktivne oksidativne skupine lahko okvarijo procese v celici, s tem uničujejo celico ali delujejo na dedno zasnovo v celici in spremenijo izražanje genov, ne da bi poškodovali DNK. Ti mehanizmi naj bi bili osnova za zdravljenje alergij. Potrebne so nadaljnje študije, da bomo razumeli, kako mehanizmi uravnavajo povezanost genetike in okolja (Kim BJ, Hong SJ, 2012). Delci povzročajo tudi kronično vnetje dihalnih poti in vzpodbujeni imunski odziv. Lokalno v dihalih se sproščajo vnetni citokini (CRP, IL-6, TNF-α) (Patel M, 2013). Nevtrofilci (celice imunskega odziva) aktivirajo reaktivne oksidativne skupine, ki še poslabšajo vnetno reakcijo, povzročajo hiperreaktivnost dihal in poškodbe pljuč (Auerbach A, 2012). PM delci vzpodbujajo več tipov pljučnih receptorjev. Aferentni avtonomni sistem postane aktiviran in povzroči prevlado simpatičnega živčevja. Posledice so nihanje krvnega tlaka in hitrejša srčna frekvenca (Peters A, 2012).

Slika ZD3-5: Pot delcev skozi dihala

Vir: CEHAP, 2004

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so otroci v Sloveniji (0-15 let) v povprečju izpostavljeni koncentracijam PM₁₀ v območju 21-30 µg/m³, kar je nad priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) (20 µg PM₁₀/m³). V letu 2017 je bilo 92 % otrok v Sloveniji izpostavljenih priporočljivi letni koncentraciji PM₁₀ (21-30 µg/m³). Najnižje koncentracije (pod 20 µg/m³, zgornja sprejemljiva meja priporočil SZO) so bile izmerjene na postajah Koper in Iskrba. Največja letna vrednost (33 µg/m³) je bila v centru Ljubljane, kar je pričakovano, glede na gost promet.

Iz podatkov bolnišničnih sprejemov je razvidno, da je bilo v obdobju 2002-2017 v Novi Gorici, Murski Soboti in Celju največ otrok (0-15 let), ki so bili v bolnišnici zaradi bolezni dihal. Na Agenciji RS za okolje ocenjujejo, da so vzrok individualna kurišča, ki prevladujejo tam, kjer ni daljinskega ogrevanja. V letu 2017 je delež otrok, ki so bili sprejeti v bolnišnico zaradi bolezni dihal v Murski Soboti, Celju, Novi Gorici ter Trbovljah rahlo narastel. V Novi Gorici je lahko delež otrok, ki so bili v bolnišnici zaradi bolezni dihal povečan zaradi večanja koncentracij ozona v zraku, ki tudi povzroča dihalna obolenja otrok.

Število sprejemov v bolnišnico zaradi bolezni dihal otrok (0-15 let) predstavlja 15 % vseh sprejemov otrok v bolnišnico v Sloveniji. Število bi bilo večje, če ne bi ti bolniki redno obiskovali in prejemali terapijo pri svojih zdravnikih. Glede na izračun SZO bi se število sprejemov otrok (0-15 let) zaradi bolezni dihal v bolnišnico zmanjšalo za okoli 200, če bi bila povprečna letna koncentracija PM₁₀ v Sloveniji 20 µg/m³ (ali manj). Z zmanjšanjem PM₁₀ za 10 µg/m³ bi za 1,9 dni/leto/otroka skrajšali čas, ko imajo otroci, stari 5-14 let, bolezni spodnjih dihal (sopenje, stiskanje v prsih, kratka sapa, kašelj). K zmanjšanju bolnišničnih sprejemov težkih bolnikov z astmo je pripomogla uvedba učinkovitih terapij. Predvideva se, da bi se za 18 % na leto zmanjšala uporaba bronhodilatorjev pri otrocih z astmo, starih 5-14 let.

Na podlagi metodologije, razvite pod okriljem SZO (APHECOM, 2010), je bilo ugotovljeno, da je v letu 2006 v Ljubljani umrlo 20 odraslih zaradi onesnaženja s PM₁₀. Pri tem gre za prezgodnjo umrljivost zaradi poslabšanja obstoječih bolezni. V istem letu je bilo v bolnišnico sprejetih 40 ljudi zaradi poslabšanja bolezni srca in ožilja ter 20 zaradi poslabšanja bolezni dihal. Vzrok sprejemov je bil poslabšanje obstoječih bolezni zaradi izpostavljenosti stopnji onesnaženja s PM₁₀. Če bi bila povprečna letna stopnja onesnaženja s PM₁₀ 20 µg/m³ navedenih sprejemov v bolnišnico in smrti ne bi bilo (APHECOM, 2010).

Izpostavljenost PM₁₀ poslabša bronhitis pri otrocih. V Sloveniji je 23 % otrok (0–17 let), ki so v bolnišnico sprejeti zaradi kroničnega bronhitisa (Asher MI et al., 2006). Študije pričajo o pojavu ateroskleroze in padca pljučne funkcije pri mladostnikih kot posledica onesnaženosti z delci (Brook RD et al., 2004).

Po podatkih Evropske agencije za okolje leta 2015 nikjer v državah EU prebivalci, ki živijo v urbanem okolju, niso bili izpostavljeni koncentracijam PM₁₀, ki so nad predpisano mejno vrednostjo EU za varovanje okolja (40 µg/m³) (EEA, 2018). SZO opozarja, da je v letu 2015 v Evropi večina prebivalcev izpostavljena koncentracijam delcev, ki so nad priporočili SZO za varovanje zdravja ljudi (20 µg/m³).

SZO ugotavlja, da so bili v letu 2015 bolj onesnaženemu zraku zaradi PM₁₀ izpostavljeni prebivalci v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Na število izpostavljenih otrok vpliva geografska značilnost in ukrepi, ki jih države/mesta izvajajo za zmanjšanje onesnaženosti. To je razvidno iz primerjave gibanja letne mejne koncentracije PM₁₀ v skupini držav EU-28. Slovenija sodi med srednje onesnažene države s PM₁₀, letna mejna vrednost PM₁₀ je nad povprečjem EU-28. Letna mejna vrednost presega po WHO določena priporočila (ENHIS, 2011).

Dolgotrajna izpostavljenost PM₁₀ poveča tveganje za umrljivost in obolevnost za boleznimi pljuč ter boleznimi srca in ožilja. Učinke izpostavljenosti določata koncentracija PM₁₀ ter dolžina trajanja izpostavljenosti. Povišane koncentracije vplivajo na nezadosten razvoj pljuč, poslabšanje astme, pojav dihalnih težav. Tveganje za umrljivost se začne v mladosti; pri dolgotrajni izpostavljenosti delcem se poveča za 0,5 % za vsak porast povprečne letne koncentracije delcev za 10 µg/m³. Pri določitvi varne oz. sprejemljive meje za tveganje za delce manjše od 2,5 µm avtorji menijo, da povprečna letna koncentracija ne sme presegati 13 µg/m³. Nad to vrednostjo se tveganje zvišuje. Predlagamo, da se zaradi zmanjšanja tveganja za zdravje zagotovi povprečno letno vrednost 10 µg/m³ za PM_2,5 in 20 µg/m³ za PM₁₀ (WHO, 2006).