Kazalec prikazuje letno količino odpadkov uvoženih v in izvoženih iz Slovenije, ki so lahko nevarni ali nenevarni in za katere je potrebno pridobiti soglasja. Pri tem sta izraza »izvoz« in »uvoz« uporabljena za vse pošiljke odpadkov preko meja Slovenije ne glede na to ali gre za pošiljke znotraj ali izven Evropske unije.

Področje pošiljanja odpadkov preko meja urejata Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (Ur. l. RS-MP, št. 15/93, 2/00 in 23/04), in Uredba (ES) št. 1013/06 o pošiljkah odpadkov (UL L, št. 190/06). Slednji predpis implementira Baselsko konvencijo, Sklep sveta OECD o prekomejnem prevozu odpadkov in Lomejsko konvencijo.

Uvoz odpadkov v Slovenijo, zato da se odložijo v ali na zemljo, je prepovedan. Dovoljen je le, če bodo varno odstranjeni na drug način ali predelani ter so tehnične zmogljivosti zadostne. Izvoz odpadkov iz Slovenije, ki so namenjeni odstranjevanju, je dovoljen le, če na območju Republike Slovenije ni zadostnih tehničnih zmogljivosti in potrebnih naprav za neškodljivo odstranjevanje oziroma, če izvoz ni v nasprotju z določili Uredbe (ES) 1013/06.

Nadzor nad čezmejnim prevozom odpadkov se je začel vzpostavljati predvsem zaradi izvažanja nevarnih odpadkov z namenom odstranjevanja. Države prejemnice so jih največkrat sprejele za nižje stroške, vendar odstranjevanje ni bilo vedno skladno z varovanjem zdravja ljudi in okolja. Po letu 1990 se je področje začelo urejati tudi s predpisi, ki državam skupnosti narekujejo, da pri odstranjevanju odpadkov postanejo samozadostne, da odpadke predelujejo oz. odstranjujejo čim bližje mestu nastanka ter da se predelavi da prednost pred odstranjevanjem. Države so prav tako dolžne zagotoviti okolju varno ravnanje z odpadki in preprečevati nezakonite pošiljke odpadkov.

Na količino čezmejnih pošiljk odpadkov vplivajo predvsem razlike v cenah za predelavo in odstranjevanje odpadkov, nezadostne domače kapacitete za predelavo in potrebe po posebnih predelovalnih tehnologijah. Večje države imajo na splošno več različnih in tehnološko bolj dovršenih naprav za predelavo in odstranjevanje odpadkov.
Izvoz odpadkov iz Slovenije narašča vse od leta 2005. Rahel upad je bil zaznan le v letu 2009. Porast v prvih letih po 2005, je bil predvsem posledica naraščajoče količine muljev iz čistilnih naprav komunalnih odpadnih voda. V letu 2005 smo izvozili okoli 1.730 ton (7 % celotne količine) teh odpadkov, v letu 2006 že okoli 14.200 ton (36 % celotne količine), v letu 2007 okoli 21.600 ton (31 % celotne količine), v letu 2013 pa 35.806 ton, kar pa je v celotni izvoženi količini predstavljalo le 19 % odpadkov. Saj se je povečal tudi izvoz nekaterih drugih vrst odpadkov kot so odpadki iz obdelave odpadkov(mehanske), ki ne vsebujejo nevarnih snovi, gorljivi odpadki, trdni odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi iz čiščenja nevarnih plinov ter odpadki iz razpuščanja odpadnega papirja, kartona in lepenke.

Leta 2013 smo izvozili 192 tisoč ton odpadkov. Kar 43% jih sodi v skupino drugih odpadkov (vključno z mešanicami materialov) iz mehanske obdelave odpadkov, druga velika skupina pa so mulji iz čistilnih naprav odpadnih voda (19 %). Izvoženi so bili tudi pomešani odpadki, v katerih je vsaj en odpadek označen kot nevaren (7%) trdni odpadki iz čiščenja odpadnih plinov ter gorljivi odpadki (oba 4%). Odstranjeni ali predelani so bili v Avstriji (47%), na Madžarskem (35 %), v Nemčiji (9 %), nekaj pa tudi na Slovaškemin na Poljskem ter v Italiji, Bolgariji in Franciji. Izvažali smo predvsem z namenom predelave, vendar je šlo tudi v odstranitev okoli 18% (34.097 ton) odpadkov, predvsem nevarnih, kar je nekaj več kot leto prej.

Uvoz odpadkov se bistveno ne spreminja. Leta 2013 smo uvozili 34 tisoč ton odpadkov, večinoma odpadne svinčeve baterije za predelavo v MPI- Reciklaža d. o. o (87%). Iz Italije, Madžarske, ter Hrvaške, nekaj pa tudi iz Bosne in Hercegovine, Nemčije, Črne gore, Francije, Nizozemske, Švedske in Srbije. V letu 2013 smo uvozili tudi gorljive odpadke (7%) iz Avstrije in mulje, ki vsebujejo nevarne snovi, iz fizikalno-kemične obdelave (4%) iz Italije. Vsi uvoženi odpadki so bili v Sloveniji predelani.

Članice Evropske unije se v zadnjem desetletju soočajo s povečanim prevozom odpadkov preko svojih meja. Po podatkih Eurostata, se je med letoma 2001 in 2012 količina nevarnih pošiljk odpadkov iz držav članic EU v druge države članice EU ali izven EU povečala za 66%, od 3.164.000 ton v letu 2001 na 5.249.000 ton v letu 2012.

Na kartah so označene poti pošiljk odpadkov (večje in manjše količine) držav članic EU. Največ pošiljk odpadkov manjših količin (od 2,5 do 8 kg na prebivalca) prejmejo Nemčija, Belgija in Francija.

Količina izvoženih nevarnih odpadkov z namenom odstranitve se je povečala iz 600.000 ton v letu 2001 na 1,4 milijonov ton v letu 2012, količina za predelavo pa se je povečala iz 2,4 milijona na 3,8 milijona ton odpadkov.

Poseben primer čezmejnih pošiljk odpadkov glede na študijo EEA (2012), predstavlja električna in elektronska oprema, ki se iz EU izvaža v afriške in azijske države z namenom ponovne uporabe sestavnih delov. Težko je namreč ugotoviti, ali se izvažajo kot rabljene naprave, kar je sprejemljivo, ali kot odpadek za odstranjevanje, kar ni sprejemljivo. Na splošno je izvoz odpadne električne in elektronske opreme iz EU, v države, ki niso članice OECD, prepovedan. Da bi lahko ponovno uporabili kovine, se sestavni deli pogosto sežgejo na odprtem, pri čemer običajno nastajajo elektrofiltrski pepel in drugi strupeni materiali, čemur so ljudje bolj izpostavljeni, prav tako pa je večja verjetnost kontaminacije hrane, prsti in površinskih voda. Europol beleži porast nelegalnega trgovanja z odpadki v EU. V nekaterih primerih so izvoženi odpadki označeni za reciklažo, nato pa jih nelegalno odložijo. Za ugotavljanje okoljskih in gospodarskih posledic čezmejnih pošiljk odpadkov bi bile potrebne podrobnejše informacije o vrstah poslanih odpadkov, saj se lahko le tako ugotovijo razlogi za pošiljanje. Boljši pregled nad zakonitimi pošiljkami na ravni EU bi lahko omogočil tudi boljše prepoznavanje nezakonitih pošiljk.