Kazalec prikazuje okoljski odtis, biološko zmogljivost (biokapaciteto) ter okoljski deficit v Sloveniji, nekaterih evropskih državah, ZDA ter Združenih arabskih emiratih. Tako okoljski odtis kot biološka zmogljivost in okoljski deficit so izraženi v standardizirani enoti biološko produktivne površine, globalnem hektarju (gha) na osebo.

Okoljski odtis (Ecological Footprint) je površina zemljišča, ki ga prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Del odtisa so tudi izpusti ogljikovega dioksida in površina morja. Okoljski odtis primerja biološko produktivne površine z vsemi površinami, ki so na voljo, vključno z morjem. Kompleksnost okoljskega odtisa ter vidiki, ki se upoštevajo pri izračunu, so prikazani na sliki spodaj.

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2011

Biološko produktivne površine, vključno s površino morja so tiste, ki so namenjene ali potrošnji (proizvodnja hrane, vlaken, lesa in industrijskih rastlin z gospodarskim pomenom ter zemljišča namenjena infrastrukturi) ali absorbciji ogljikovega dioksida. K biološko produktivnim površinam prištevamo tudi zemljišča, ki so sposobna absorbirati izpuste ogljikovega dioksida (gozdovi), ki so posledica človeških aktivnosti. Tako sodijo med biološko produktivne površine obdelovalna zemljišča, gozdovi in ribolovna območja. Izvzete so puščave, ledeniki ter odprti oceani. Globalno je identificiranih 11,9 milijard hektarjev biološko produktivne površine, kjer nastane večina biološke produkcije (ocenjeno med 80 % in 90 %). To predstavlja približno četrtino vse Zemljine površine.

Biološka zmogljivost ali biokapaciteta predstavlja površino zemljišč ali morja, ki je potrebna za proizvodnjo hrane, vlaken, lesa, goriv in absorpcijo ogljikovega dioksida in so se je sposobna samoobnavljati ali regenerirati. Pri tem velja, da vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti, tako, da je produktivnost globalnega hektarja enaka povprečni produktivnosti vse biološko produktivne površine. Pri tem izračuni upoštevajo le trenutno produktivnost biosfere (brez zmanjšanja zaradi možne degradacije, na katero bo v prihodnosti pokazala zmanjšana biokapaciteta).

Okoljski deficit je vrednost, ki se izračuna kot razlika med okoljskim odtisom in biokapaciteto ali biološko zmogljivostjo. Z uporabo okoljskega odtisa lahko ocenimo koliko planetov je ob dosedanji kakovosti življenja, dosedanjem razvoju tehnologije ter bioproduktivni sposobnosti Zemlje potrebnih za preživetje trenutnega števila prebivalcev.

Okoljski odtis je kazalec trajnostnega razvoja. Evropska komisija ga je v okviru priprav prenovljene Strategije trajnostnega razvoja (junij 2005) predstavila v evropskem parlamentu, predvsem z namenom, da poudari njegov pomen pri spremljanju okoljske komponente razvoja. Ker okoljski odtis ne upošteva vode kot obnovljivega naravnega vira, ki ga s pridom uporablja celotno prebivalstvo na Zemlji, se je v letu 2002 pojavila težnja po izračunu vodnega odtisa (Water Footprint). Tako okoljski kot vodni odtis predstavljata del informacij, ki so potrebne za načrtovanje trajnostnega razvoja. Zato se lahko uporabljata kot kazalca, ki se vsebinsko dopolnjujeta, saj odražata trajnostno potrošnjo človeštva in tako pomembno vplivata na vrednost naravnega kapitala.

Globalni okoljski odtis se je od leta 1961 (prvi izračun) povečal iz 1,7 gha/osebo na 2,7 gha/osebo v letu 2007 (zadnji dostopni podatki). Povečanje gre predvsem na račun večjega ogljičnega odtisa, ki je posledica vse večje porabe energije na osebo. Najvišji okoljski odtis beležijo Združeni arabski emirati (10,7 gha/osebo), Danska (8,3 gha/osebo) in ZDA (8 gha/osebo). Ob predpostavki, da biokapaciteta oziroma biološka zmogljivost planeta znaša 1,8 gha/osebo, je globalni okoljski odtis v letu 2007 presegel globalno biokapaciteto za 0,9 gha/osebo oziroma približno za polovico biološke zmogljivosti planeta. Zato govorimo o okoljskem deficitu, ki se povečuje že vse od 70-ih let prejšnjega stoletja. Povečevanje okoljskega deficita pomeni, da se naravni kapital porablja hitreje kot se obnavlja, kar na dolgi rok predstavlja zmanjšanje biokapacitete planeta.

Čeprav je Evropa drugi najmanjši kontinent, je njen prispevek h globalnemu okoljskemu odtisu zaradi visoke poseljenosti in porabe na prebivalca precejšen. V letu 2007 je bil ta celo dvakrat večji kot leta 1961, ko je bilo povpraševanje skoraj enako biokapaciteti. Okoljski odtis Evrope v letu 2007 (4,7 gha/osebo) presega biološko zmogljivost (3 gha/osebo). To pomeni, da je sedanja stopnja potrošnje v Evropi prevelika, da bi lahko povpraševanje zadovoljili z viri, ki so na voljo. Evropa je zato odvisna od uvoza iz drugih delov sveta.

K okoljskemu odtisu je v letu 2007 v večini držav največ prispeval ogljični odtis, sledi biološki odtis (odtis gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin) in odtis infrastrukture (pozidane površine). Pri Danski, Estoniji in Belgiji sta tako ogljični odtis kot biološki odtis večja od 3 gha/osebo. Večina držav EU, razen Finske, Švedske, Latvije in Estonije, ki imajo na račun gozda visoke vrednosti biokapacitete, je v okoljskem deficitu.

Slovenija je bila leta 2007 z okoljskim odtisom 5,3 gha/osebo nad evropskim povprečjem. Okoljski odtis Slovenije v obdobju 2003-2007 niha, največ na račun ogljičnega odtisa. Glede na leto 1992 se je okoljski odtis povečal za 3,6 gha/osebo. Slovenija je od leta 1999 naprej v okoljskem deficitu. Leta 1999 je okoljski deficit v Sloveniji označeval primanjkljaj 0,1 gha/osebo, leta 2007 pa že kar 2,7 gha/osebo. V obdobju 1992-2007 so se zviševali tako odtis bioloških sredstev, ogljični odtis kot odtis infrastrukture. Najbolj je naraščal ogljični odtis, ki je leta 2007 dosegel vrednost 3,4 gha/osebo, kar je skoraj 4-krat več kot leta 1992.

Okoljski odtis nakazuje na dejstvo, da okoljskih problemov ne moremo proučevati in reševati posamično, saj je raba naravnih virov globalni problem. Ključno vprašanje je, koliko se lahko Evropa zanaša na naravne vire, ki jih prejme od zunaj, seveda ob upoštevanju dejstva, da so potrebe po naravnih virih vedno večje. Poraba namreč dvakrat presega sposobnost njihovega obnavljanja. Dejstvo je, da bo povpraševanje po hrani pospešilo razvoj novih kmetijskih in zazidalnih površin. Pri tem lahko zaradi intenzifikacije kmetijstva pride do večjih pritiskov na vodne vire ter tla, zaradi opuščanja kmetijstva na manj rodovitnih območjih pa do opuščanja ekstenzivnih površin in upadanja biotske raznovrstnosti. Kljub temu je prednost tega večja zmožnost opravljanja ekosistemske funkcije gozda – vezava ogljika. Zaradi jasnih povezav med rabo kmetijskih zemljišč ter globalnimi trendi v kmetijstvu, ki so v veliki meri povezani z okoljskimi, bo potrebno v prihodnje politiko kmetijstva in varstva okolja temeljiteje ovrednotiti.

Slovenija ima velike naravnogeografske in okoljske zmogljivosti ter raznovrsten in še dovolj ohranjen naravni kapital, ki ga moramo ohranjati tudi v prihodnje. Eden izmed načinov, ki bi to omogočil je zmanjšanje okoljskega odtisa, kar lahko med drugim dosežemo tudi z večjo stopnjo samooskrbe in uvoza surovin, hrane in energije (Plut, 2009). Skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemih storitev tako bolj kot kdajkoli ponuja celovit koncept reševanja mnogih okoljskih prednostnih vprašanj in povezovanje številnih gospodarskih dejavnosti, ki vplivajo nanje.

Za okoljski odtis se predvideva, da bo postal ključni kazalec trajnostnega razvoja in osnova za sprejemanje odločitev na vseh področjih, še posebej v okviru nacionalnih vlad. Zato so nacionalni računi okoljskega odtisa (National Footprint Accounts) zelo pomembni. Države, ki bodo upravljale in vodile razpoložljivost biološke produktivnosti v okviru svojih meja ter spremljale lastno porabo, bodo zaradi vse večjega naraščanja omejenih virov v prednosti pred ostalimi državami. Okoljski odtis tako postaja eden globalno najbolj uspešnih in široko uporabljenih komunikacijskih in izobraževalnih orodij ter orodij za načrtovanje politik.