Kazalec prikazuje površine zemljišč, pripravljene za namakanje, namakane površine in porabo vode za namakanje v Sloveniji v obdobju 2000-2024 ter delež zemljišč, pripravljenih za namakanje v Evropski uniji (EU) v letih 2000, 2010, 2020 in 2022. Za Slovenijo je izračunan delež namakanih zemljišč, glede na skupne površine kmetijskih zemljišč v uporabi ter poraba vode na hektar namakanih zemljišč. Pri evropski primerjavi pa je izračunan delež površin, pripravljenih za namakanje na njivskih površinah in v trajnih nasadih v posamezni državi EU-27. Kazalec ne zagotavlja neposredne informacije o okoljski sprejemljivosti namakanja, nakazuje pa na pritisk na okolje, povezan z namakanjem.

V razmerah, ko se kmetijstvo vse pogosteje sooča z daljšimi sušnimi obdobji, je z namakanjem v ključnih fazah rasti mogoče učinkovito povečati količino in kakovost pridelkov in s tem prispevati k manjši odvisnosti kmetijske pridelave od naravnih razmer in k stabilnejšim dohodkom. Hkrati je namakanje povezano z določenimi tveganji za okolje. Poraba vode za namakanje lahko vodi v prekomerno izrabo vodnih virov, večje pa je lahko tudi tveganje za erozijo tal, onesnaženje voda z nitrati in pesticidi, mineralizacijo tal ter za druge negativne posledice na okolje (zmanjšanje biotske raznovrstnosti, izginjanje habitatov, zmanjšanje naravne in krajinske pestrosti). To tveganje je mogoče zmanjšati z uporabo sodobnejših in racionalnejših tehnologij namakanja in obsegom namakanja, ki ne ogroža razpoložljivih vodnih virov, kar so tudi zahteve Vodne direktive EU (2000). Za vse tovrstne posege mora biti, poleg presoje vplivov na okolje ter naravovarstvenega soglasja, izdelana tudi analiza razpoložljivosti vodnega vira in izdano vodno dovoljenje.

V letu 2000 je bilo za namakanje pripravljenih 4.554 ha oziroma 0,9 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V letu 2024 je ta površina znašala 6.414 ha, kar predstavlja 1,3 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Velika večina kmetijskih zemljišč je pripravljena za oroševanje, v letu 2012 kar 91,6 % vseh zemljišč pripravljenih za namakanje, preostala zemljišča pa so bila pripravljena za kapljično namakanje.

V letu 2024 je bilo namakanih 4.085 hektarjev zemljišč. V strukturi zemljišč, ki so bila namakana vsaj enkrat v letu, prevladujejo njive in vrtovi (v letu 2024 je delež znašal 62 %), sledijo druga zemljišča (27 %) in trajni nasadi (sadovnjaki, oljčniki in drevesnice: 11 %). Najpogosteje namakane kulture so hmelj, zelenjadnice, sadje in koruza.

Poraba vode za namakanje je odvisna predvsem od vremenskih razmer v posameznem letu. Povprečna poraba vode na hektar namakanih zemljišč je v obdobju 2000-2024 znašala 1.287 m³ letno, od največ 3.199 m³ na hektar v letu 2001 do najmanj 459 m³ na hektar v letu 2010. V letih 2000, 2001, 2003 in 2006, ki so bila najbolj sušna, je bilo za namakanje porabljeno med 6 in 8 milijonov m³ vode letno (v povprečju 6.9 milijona m³ letno), do leta 2021 je bila poraba vode manjša (v povprečju 3.1 milijona m³ letno), od leta 2021 se je poraba vode povečevala (leta 2022 na 3.4 milijona m³ in leta 2023 na 4.7 milijona m³). V letu 2024 pa je bila poraba vode nižja, kot v predhodnem letu in je znašala 3.1 milijona m³.

V Sloveniji je delež za namakanje pripravljenih zemljišč glede na  površino njiv in  površino trajnih nasadov med nižjimi znotraj držav članic EU. V letu 2022 je bil ta delež nižji kot v Sloveniji le v Baltskih državah, v Belgiji in na Češkem (podatki za Irsko in Luksemburg v letu 2022 niso na voljo). V letu 2022 so imele največje deleže za namakanje pripravljenih zemljišč v sredozemskih državah (Malta, Italija, Ciper, Grčija, Španija, Portugalska) med srednje in severnoevropskimi državami pa navzgor odstopata Nizozemska (50 %) in Romunija (37 %).