Kazalec prikazuje obseg vlaganj v infrastrukturo cestnega, železniškega, letalskega in pomorskega prometa v Sloveniji v obdobju 1992–2008. Vključene so vse naložbe v infrastrukturo, razen stroškov rednega vzdrževanja. Infrastrukturne naložbe obsegajo izdatke za novogradnjo ali povečevanje obstoječe infrastrukture, vključno s prenavljanjem, posodabljanjem in večjimi popravili. Infrastruktura vključuje zemljišča, gradnjo stalnih poti, stavb, mostov in predorov, prav tako pa nepremično napeljavo, opremo in instalacije, ki so z njimi povezane (signalizacija, telekomunikacija, verižnice, elektrarne itn.). Izdatki za vzdrževanje infrastrukture so izdatki za njeno ohranjanje v takem stanju, da lahko deluje (SURS, 2004). Pri infrastrukturi letalskega in pomorskega prometa so vključene tudi naložbe v naprave za vodenje prometa in zagotavljanje varnosti.

Kazalec vlaganja v infrastrukturo posameznih prometnih podsistemov praviloma izkazuje resnično prometno politiko držav, regij ali mest, saj se pogosto kljub deklarativni podpori trajnostnim prevoznim načinom v strateških dokumentih na izvedbeni ravni še naprej vlaga predvsem v infrastrukturo cestnega prometa.

Kazalec izraža, da Slovenija že desetletje večino svojih rastočih vlaganj v infrastrukturo usmerja v cestno omrežje, predvsem v gradnjo avtocestnega križa, manjši delež tudi v druge državne ceste. Železnice, ki imajo veliko večjo trajnostno zmožnost, razvojno zaostajajo, saj so naložbeno zanemarjene. Obstoječe železniške proge, pretežno zgrajene v 19. stoletju, niti glede svojih parametrov niti glede zmogljivosti ne ustrezajo več sodobnim prevoznim potrebam ter so popolnoma nekonkurenčne sodobnemu cestnemu omrežju Slovenije in posodobljenim železnicam večine držav EU. Letalski in pomorski promet v sestavi celotnih infrastrukturnih naložb države nimata pomembnejše vloge.

V avtocestno omrežje se bo stekala večina infrastrukturnega vlaganja še vsaj deset let, saj Resolucija o Nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 50/2004) predvideva letne stroške dokončanja preostalega avtocestnega omrežja med 200 in 400 milijoni evrov (okoli 1,6 % BDP) v obdobju 2003–2013. Že v letu 2007 pa se je njihova vrednost povzpela preko 600 milijonov evrov. Najpomembnejši vir finančnih sredstev bodo poleg proračuna najeta posojila in dolgoročne infrastrukturne obveznice. Po dograditvi avtocestnega omrežja (predvidoma leta 2013) se financiranje gradnje ne bo končalo, temveč naj bi stroške avtocestnega programa (skupaj več kakor 10 milijard evrov) odplačevali do leta 2033. Sočasno bodo stroški upravljanja in vzdrževanja tega omrežja hitro naraščali. Prihodnje vlaganje v železniško infrastrukturo je veliko manj razdelano, saj zaenkrat nima podlage v osveženem nacionalnem programu za to področje. Kljub temu se s podporo EU izvajajo projekti posodabljanja omrežja V. vseevropskega koridorja, ki ga je v svojih prednostnih nalogah visoko uvrstila tudi EU.

V zadnjih letih pa je vseeno moč zaznati spremembe v razmerju vlaganj državnih sredstev v posamezne prometne podsisteme. Še leta 2000 je višina sredstev za avtocestno omrežje znašala kar 80 %, za državne ceste 13 % in za železniško omrežje samo 5 %. Z zaključevanjem avtocestnega omrežja so se investicije počasi začele prestavljati zlasti v izgradnjo in posodobitev železniškega omrežja. Leta 2008 je tako višina vlaganj za avtocestno omrežje padla na 70 %, medtem ko so se sredstva za železniško infrastrukturo dvignila na 14 %. Rahel porast je zaznati tudi pri vlaganju v državne ceste, katerih investicijski delež je v letu 2008 narasel na 16 %. Pri tem je treba poudariti, da so viri gradnje avtocest v zadnjih letih vse manj proračunski in iz sredstev, zbranih s cestninami. Čedalje bolj se gradnja financira z različnimi oblikami zadolževanja, na primer s posojili mednarodnih finančnih organizacij, tujimi finančnimi posojili in domačimi finančnimi posojili.

Vrsta držav članic EU se pospešeno ukvarja tudi z vlaganjem v infrastrukturo nemotoriziranih prevoznih načinov (hoja, kolesarjenje) bodisi z gradnjo državnih kolesarskih omrežij in pešpoti bodisi s spodbujanjem trajnostnih oblik prometa, tako da sofinancira lokalno infrastrukturo teh prevoznih načinov. Tudi v Sloveniji država in lokalne skupnosti v zadnjem času namenjajo večjo skrb kolesarski infrastrukturi. Pred leti je bila pripravljena strategija za vzpostavitev državnega kolesarskega omrežja, vlaganje vanj (v zadnjih šestih letih približno 1,7 milijona evrov) pa se pogosto dopolnjuje s pobudami na regionalni in lokalni ravni v obliki skupnih naložb v kolesarske povezave, ki imajo večinoma turistični in rekreacijski pomen. Tudi v večjih mestih je zaznati, praviloma zaradi pritiska civilne družbe, povečano vlaganje v infrastrukturo kolesarskega prometa.

Zadnji podatki o vlaganjih v prometno infrastrukturo za EU, ki jih zbira Evropska agencija za okolje, se nanašajo na obdobje 1990–1995 (EEA, 2002). Zaradi zastarelosti podatkov je primerjava slovenskih podatkov o vlaganjih v prometno infrastrukturo s podatki držav članic EU neprimerna. Za tovrstno analizo bo treba počakati na novejše zbiranje in objavo podatkov na evropski ravni.