Število prebivalcev, ki živijo v vplivnem območju najbolj prometnih cest in železniških prog v Ljubljani in so izpostavljeni višjim ravnem hrupa, se med letoma 2012 in 2017 ni bistveno spremenilo in se ne zmanjšuje v skladu z zastavljenimi cilji.

Sistematične raziskave onesnaženosti tal kažejo, da tla v Sloveniji niso močno onesnažena, razen nekaterih izjem. V 42 % površinskih vzorcev tal, ki so bili odvzeti v obdobju od leta 1999 do leta 2019, preseganj mejnih vrednosti nevarnih snovi ni bilo zaznanih. V 56 % vzorcev so bile presežene mejne vrednosti anorganskih onesnaževal in v 5 % mejne vrednosti organskih onesnaževal. Z anorganskimi onesnaževali so bila najbolj onesnažena območja Jesenic, Idrije, Celjske kotline in Zgornje Mežiške doline.

Sredi leta 2021 je bila vodna pravica za posebno rabo voda podeljena v skoraj 8.385 aktih (vodna dovoljenja in koncesije), več kot 10.000 primerov posebne rabe vode, ki imajo zelo majhen vpliv na vodni režim in stanje voda, pa je v postopku evidentiranja v vodno knjigo.

Hranila, predvsem dušikove in fosforjeve snovi, so pomembna za rast alg in višjih rastlin, vendar v previsokih koncentracijah lahko vodijo do nezaželenih sprememb pri vodnih organizmih in v kakovosti morske vode. Dolgoletne meritve izbranih hranil v slovenskem morju kažejo, da so se njihove koncentracije opazno znižale. Tako je ekološko stanje slovenskega morja na podlagi hranil v zadnjih letih ocenjeno kot dobro ali zelo dobro.

Izpusti toplogrednih plinov (TGP) iz prometa so se v Sloveniji med leti 1986 - 2019 skoraj potrojili.  Tudi v EU izpusti TGP iz prometa v povprečju presegajo gospodarsko rast, vendar bistveno manj kot v Sloveniji; v obdobju 1990-2019 so v EU-28 narasli za 23,6 %. Glavni vir TGP je večinoma cestni promet, ki prispeva kar 99 % vseh izpustov TGP iz prometa. Večinski delež, ki ga imajo v Sloveniji izpusti iz prometa v skupnih izpustih TGP (33 % leta 2019) in premalo učinkoviti ukrepi za njihovo zmanjšanje otežujejo prizadevanje Slovenije za dosego sprejetih obveznosti.