Cene pogonskih goriv bi lahko imele pomembno vlogo pri internalizaciji zunanjih stroškov prometa, vendar ta potencial v Sloveniji ni izkoriščen. Določanje cene goriv ima predvsem ekonomsko funkcijo in ni orodje okoljske politike. Obdavčitev goriv je v funkciji gospodarske politike države in se odziva na cene surove nafte na mednarodnem trgu, ki je odraz svetovne ponudbe in povpraševanja ter gepolitične (ne)stabilnosti. Cena pogonskih goriv zaradi geopolitične nestabilnosti in pandemije zadnjih 15 let močno niha, skladno z njo pa tudi njihova obdavčitev.

Čeprav letno število smrtnih žrtev cestnega prometa v Sloveniji že desetletja upada in se je v od osamosvojitve zmanjšalo na približno tretjino, promet še zmeraj zahteva previsok davek – število prometnih nesreče z žrtvami ali huje poškodovanimi je na ravni izpred 30 let, število huje poškodovanih pa že 15 let stagnira. Prometne nesreče so v zadnjih desetih letih v povprečju zahtevale skoraj 110 življenj na leto, na srečo pa število umrlih v prometnih nesrečah v zadnjih desetih letih rahlo upada. Takšen pozitiven trend je značilen tudi za večino drugih evropskih držav.  

Slovenija sodi v krog držav članic EU, ki imajo nižjo raven specializacije kmetijstva. To se kaže v številu specializiranih kmetijskih gospodarstev (KMG) in površini kmetijskih zemljišč, ki jo ta gospodarstva obdelujejo. Specializirana KMG ustvarijo manjši delež prihodkov, kot znaša povprečje v Evropski uniji, kar kaže na to, da procesi koncentracije in specializacije proizvodnje v Sloveniji potekajo nekoliko počasneje.

Spremembe velikostne strukture kažejo, da se pri obsegu kmetijskih zemljišč nadaljujejo procesi koncentracije, medtem ko so se v živinoreji ti procesi upočasnili. Kljub vsemu pa je zaradi majhnosti (v povprečju), konkurenčnost slovenskih kmetij v primerjavi z EU–27 nizka. Kljub strukturnim spremembam Slovenija tako po povprečni velikosti kmetijskih gospodarstev kot po produktivnosti zaostaja za povprečjem EU–27 za okoli dvakrat in se tako uvršča v skupino članic z najneugodnejšo strukturo kmetijstva. Zaostanek za državami z razvitejšim kmetijstvom se v zadnjih letih ne zmanjšuje.

Količina odpadkov od zgorevanja premoga se zmanjšuje kot posledica zmanjševanja rabe premoga za proizvodnjo električne energije. V letu 2021 je bila količina za 15 % nižja kot leto prej. Daleč največji vir je termoelektrarna Šoštanj. Večina odpadkov se uporabi kot polnilni material v rudnikih.