Kazalec prikazuje vpliv prometa na kakovost zraka v mestih, ki je izražena z gibanjem koncentracij dušikovega dioksida (v nadaljevanju NO₂) in delcev (v nadaljevanju PM₁₀) v zraku v obdobju 2002–2014 v Sloveniji in v obdobju 2002-2008 v Evropi. Izračun temelji na primerjavi podatkov povprečnih in povprečnih maksimalnih letnih vrednosti onesnaževal, izmerjenih na merilnih postajah, ki so pod neposrednim (mestne prometne postaje) in posrednim vplivom (postaje za meritve mestnega ozadja) obremenitev iz prometa. Kazalec prikazuje tudi število prekoračitev mejne koncentracije delcev PM₁₀ med leti 2005 in 2014 v Sloveniji.

Kljub precejšnjemu zmanjšanju izpustov iz prometa, ostaja kakovost zraka velik okoljski in zdravstveni problem, predvsem v mestih. Meritve kažejo, da se mnogim evropskim in slovenskim mestom ne uspe približati ciljnim vrednostim, ki so glede kakovosti zunanjega zraka opredeljene v evropski zakonodaji. Problem predstavlja predvsem dušikov dioksid (NO₂), saj so predpisi s področja kakovosti goriv, ki se nanašajo predvsem na zmanjšanje vsebnosti žvepla v gorivih, pomembno vplivali na zmanjšanje onesnaženosti zaradi žveplovega dioksida (SO₂). Poleg NO₂ je promet praviloma tudi prevladujoči vir izpustov delcev (PM₁₀) v mestih.

Nevarnost onesnaženosti zraka za človekovo zdravje je že dolgo znana, vrstijo pa se nova spoznanja in dokazi. Kratkotrajna izpostavljenost NO₂ je povezana z zmanjšanjem pljučne funkcije, povečano dovzetnostjo dihalnih poti in odzivnostjo na naravne alergene. Dolgotrajno izpostavljenost povezujemo s povečano nevarnostjo za vnetje dihalnih poti, predvsem pri bolj občutljivejših skupinah kot so otrocih. Dušikovi oksidi pomembno vplivajo tudi na vrsto perečih okoljskih problemov, kakršni so zakisovanje in evtrofikacija, tvorba fotokemičnega smoga in troposferskega ozona (O₃). Na dihalne težave vplivajo tudi delci. Vse več je dokazov, da so drobni delci nevarnejši od večjih. Ocenjujejo, da je onesnaženost zraka z delci vzrok za 350.000 prezgodnjih smrti na leto v Evropi (EEA, 2009).

Uredba o kakovosti zunanjega zraka in Pravilnik o ocenjevanju kakovosti zunanjega določata mejne vrednosti onesnaženosti zraka za posamezna onesnaževala z namenom, da bi se zavarovalo zdravje ljudi in zaščitilo okolje. Mejna vrednost za delce (PM₁₀) določa letno povprečno vrednost PM₁₀ 40 μg/m³ in dnevno mejno koncentracijo PM₁₀ 50 μg/m³, ki ne sme biti prekoračena več kot 35 dni na leto. S 1. januarjem 2010 je pričela za NO₂ veljati letna mejna vrednost 40 μg/m³. Povprečne letne koncentracije delcev in NO₂ v večini mest EU presegajo dovoljene vrednosti, projekcije izpustov NOx za 2011 pa kažejo, da se razmere ne bodo izboljšale. Pomemben vzrok teh težav so predvsem izpusti iz prometa.

V Sloveniji kakovost zraka marsikje ne dosega standardov, ki jih predpisuje zakonodaja. Podatki o onesnaženosti zunanjega zraka z NO₂ v obdobju 2002–2014 izkazujejo veliko mero stabilnosti koncentracij tega onesnaževala v zraku. Kljub temu pa obstajajo precejšnje razlike v izmerjenih vrednostih med območji, ki so pod neposrednim (prometne postaje) in posrednim vplivom (postaje za meritve ozadja – primestne postaje) obremenitev iz prometa. Povprečne in povprečne maksimalne koncentracije na prometnih postajah so v tem obdobju krepko presegale mejne vrednosti, ki so predpisane za zaščito zdravja ljudi. Od leta 2004 do 2008 se je onesnaženost zraka z NO₂ na območjih prometnih postaj rahlo povečala in je vseskozi presegala dovoljene mejne vrednosti za zaščito zdravja ljudi. Po letu 2008 se vrednosti na teh območij zmanjšujejo zaradi zmanjšanja obsega prometa. Ta je deloma posledica recesije, deloma pa restriktivnih ukrepov mestnih prometnih politik (predvsem v Ljubljani). Onesnaženost na območju postaj za meritve ozadja (primestne postaje) se je po letu 2004 za malenkost zmanjšala in je bila v celotnem obdobju merjenja pod dovoljeno mejno vrednostjo.

Meritve koncentracij delcev PM₁₀ so v obdobju 2001–2014 podobno kot pri NO₂ pokazale večjo mero stabilnosti. Razlike v izmerjenih vrednostih med obema tipoma merilnih postaj v tem primeru niso bile tako velike. Povečale so se šele v zadnjih petih letih opazovanega obdobja, ko so koncentracije PM₁₀ na postajah za meritve ozadja (primestne postaje) padle pod dovoljeno letno mejno koncentracijo, medtem, ko na prometnih postajah ta cilj dosegamo šele v zadnjih dveh letih. Precej večje razlike med obema tipoma postaj pa je za obdobje 2005–2014 moč zaznati pri številu prekoračitev mejne dnevne koncentracije delcev PM₁₀ (50 ug/m³), ki ne sme biti prekoračena več kot 35-krat na leto. V tem primeru večjo mero onesnaženosti ponovno izkazujejo merilne postaje, ki merijo vpliv prometa (prometne postaje), čeprav se prekoračitve pojavljajo tudi na vseh ostalih mestnih postajah (izjema so Nova Gorica, Koper). V opazovanem obdobju se je sicer onesnaženost z delci PM₁₀ na obeh tipih merilnih postaj zmanjšala, vendar so prekoračitve še vedno nad dovoljeno ravnijo. Najbolj problematično je merilno mesto Ljubljana center (prometne postaje), kjer je bila mejna dnevna koncentracija PM₁₀ v letu 2012 prekoračena kar 107-krat, prekoračena pa je bila tudi predpisana mejna koncentracija. Prekomerna onesnaženost z delci PM₁₀ v slovenskih mestih je eden najbolj perečih okoljskih problemov, za kar je Evropska komisija v letu 2010 proti Sloveniji sprožila postopek na Sodišču EU zaradi nespoštovanja okoljske zakonodaje.

Onesnaženost zraka z NO₂ in PM₁₀ je tako v Sloveniji kot Evropi večja na prometno obremenjenih območjih, kar dokazujejo meritve, izmerjene na prometnih merilnih postajah. Primerjava onesnaženosti zraka med Slovenijo in EU kaže na večjo onesnaženost zunanjega zraka zaradi prometa v Evropi, kjer je zrak veliko bolj onesnažen z NO₂ in precej manj z delci PM₁₀. V obdobju 2002–2008 so koncentracije NO₂ konstantno presegale dovoljeno letno mejno vrednost, medtem, ko so pri koncentracijah PM₁₀ to mejo presegale le povprečne maksimalne vrednosti, izmerjene na merilnih postajah za merjenje vpliva prometa, ki pa so v letu 2008 tudi padle pod mejno vrednost.