Kopalne vode celinskih površinskih kopalnih voda so vode, kjer se kopa ali se pričakuje, da se bo kopalo veliko število ljudi, ali se kopanje izvaja kot neposredna raba vode za dejavnost kopališč, pa kopanje ni trajno prepovedano ali trajno odsvetovano.

Kopalno območje je območje kopalne vode, kjer se kopa ali se pričakuje, da se bo kopalo veliko število ljudi in kopanje ni trajno prepovedano ali trajno odsvetovano, s pripadajočim priobalnim zemljiščem.

Naravno kopališče je kopalna voda, kjer se kopanje izvaja kot neposredna raba vode za dejavnost kopališč in v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo pred utopitvami, vključno s pripadajočo infrastrukturo.

Obveznost izvajanja nadzora nad kakovostjo kopalnih voda je bila določena že v starih Jugoslovanskih predpisih. Do vstopa Slovenije v Evropsko skupnost leta 2004 se je kakovost vode za kopanje preverjala na kopališčih z upravljavcem (Blejsko jezero) in občasno na okoli 100 odvzemnih mestih, kjer so se kopalci tradicionalno zbirali in kopali. Meritve so izvajali območni zavodi za zdravstveno varstvo glede na razpoložljiva sredstva in Zdravstveni inšpektorat RS. Evropska kopalna direktiva 76/160/EGS se je v Sloveniji začela izvajati leta 2004, ko so bile na površinskih vodah, razen na naravnih kopališčih z upravljavcem, prvič določena območja kopalnih voda – odseki, kjer se ljudje v večjem številu tradicionalno kopajo in na katerih se je začel redno izvajati monitoring. Na celinskih vodah je bilo določenih 18 kopalnih vodah, ki se po upravljavskem vidiku delijo na naravna kopališča in na kopalna območja. Na 4 naravnih kopališčih na Blejskem jezeru in Šobčevem bajerju varno kopanje in spremljanje kakovosti kopalnih voda zagotavlja upravljavec kopališča, na 14 kopalnih območjih pa monitoring higienske ustreznosti kopalnih voda izvaja Agencija RS za okolje. Z namenom, da se zaščiti zdravje kopalcev se je v obdobju 2004 - 2008 kakovost kopalne vode spremljala vsake 14 dni v času kopalne sezone (od 15.6. do 31.8.), na mestih spremenljive kakovosti pa tedensko. V vzorcih vode so se opravila preskušanja na mikrobiološke ter fizikalne in kemijske parametre, v skladu z državno in evropsko zakonodajo.

Skladnost kopalne vode se ocenjuje po kriterijih državne zakonodaje in po kriterijih kopalne direktive 76/160/EGS. Kopalna direktiva predpisuje manj strožje obvezujoče kriterije za mikrobiološke parametre kot državna zakonodaja, kopalno vodo pa ocenjuje kot celoto in sicer je neskladna tista, kjer tekom kopalne sezone več kot 5% vzorcev ne ustreza predpisanim mejnim - obvezujočim vrednostim direktive. Ob manjšem številu vzorcev že en sam neskladen vzorec vode kopalno vodo uvrsti v razred neskladnih.

Zaradi spremenjene metodologije določanja kopalnih voda in predpisanih higienskih zahtev skladnosti kopalne vode so vrednosti od leta 2004 dalje prikazane posebej in niso neposredno primerljive s predhodnim obdobjem.

Podatki spremljanja kakovosti kopalnih voda so pokazali le neskladnost posamičnih vzorcev, ki so presegali mikrobiološke parametre, medtem ko kemijskega onesnaženja nismo zaznali. Mikrobiološki parametri, ki se preskušajo v okviru monitoringa, so indikatorji fekalnega onesnaženja, ki pa se je pojavilo le ob obilnejših padavinah in je bilo kratkotrajno. Vzrok so lahko prelivi kanalizacijskega sistema ob vdoru meteorne vode, lahko pa tudi površinska spiranja brežin ob močnih nalivih. Slabšo kakovost v celotnem obdobju 2004 -2008 ugotavljamo na reki Krki, saj sta bili kopalni območji Straža in Žužemberk več let neskladni zaradi posameznih vzorcev tekom kopalne sezone, na vseh ostalih lokacijah pa le občasno. Vendar pa je glede na spremenljivost rezultatov v preteklih petih letih težko sklepati o izrazitem trendu izboljševanja ali poslabševanja.

Vzroki onesnaženosti kopalne vode in okolice so različni: izločanje in spiranje fekalne umazanije s površine telesa, izločki iz oči in žrela kopalcev, feces živali (psi, ptiči, glodalci). Viri onesnaženosti površinskih kopalnih voda so komunalne in industrijske odpadne vode, kmetijstvo, spiranje površin in morebitni prelivi ob nalivih. Koncentracija mikrobov v vodi je odvisna od hitrosti toka vode, sedimenta, temperature, sončnega sevanja in kakovosti vode. Poročila o boleznih ali izbruhih in epidemiološke študije dajejo predvsem povezavo med fekalno onesnaženo kopalno vodo in okužbo prebavil, akutno febrilno okužbo dihal, sluhovoda (zlasti potapljači), oči, kože idr. Po naših izkušnjah so posledice, ki jih najpogosteje lahko povežemo s kopanjem okužbe kože in sluhovoda.

Pri dejavnostih, povezanih s kopalno vodo smo lahko izpostavljeni prekomernemu sončnemu sevanje (zlasti UVB). Najpogostejši akutni učinki UV sevanja so rdečina, sončne opekline kože in vnetje oči. Glavni kronični učinki so rak kože (ne-melanomski in maligni melanom), spremembe v očesni leči (siva mrena ali katarakta), degenerativne spremembe kože in pospešeno staranje kože. Preventiva je izogibanje sončnemu sevanju in zaščita npr.: obleka, klobuk, ustrezna očala.