Ublažitev podnebnih sprememb je največji okoljski razvojni izziv, s katerim se spoprijema človeštvo. Znanstveni izsledki kažejo, da obstaja povezava med izpusti TGP (CO₂, CH₄, N₂O in F-plini) in temperaturo ozračja. Ker se količina TGP antropogenega izvora v atmosferi, zaradi naraščajočih izpustov, zlasti zaradi energetske rabe goriv, intenzivno povečuje, obstaja velika verjetnost za porast temperature v prihodnosti. To bi imelo velik vpliv na življenje na Zemlji. Zato je bila na mednarodni ravni sprožena akcija, cilj katere je znižanje izpustov TGP na vrednosti, ki bi imele »sprejemljiv« vpliv na podnebje. Kjotski protokol je določal izpuste za obdobje 2008–2012 glede na izpuste v izhodiščnem  letu, ki so za Slovenijo definirane kot vsota izpustov CO₂, CH₄ in N₂O leta 1986 (razvite države imajo za izhodiščno leto definirano leto 1990) in F-plinov leta 1995. Omejevanje izpustov TGP je v Sloveniji dobilo zakonsko osnovo in konkretne cilje s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji ZN o spremembi podnebja (Ur. l. RS, št. 60/2002).

Kazalec prikazuje izpuste TGP v prometu od izhodiščnega leta 1986 dalje po vrstah prometa v Sloveniji ter gibanje izpustov TGP v Sloveniji v obdobju 1986-2019 in v evropskih državah v obdobju 1990-2019. Skupni izpusti so razdeljeni na cestni, letalski in železniški promet. Izpusti iz plovil so zajeti v cestnem prometu, saj ločenih podatkov o porabi goriv za ta namen nimamo. Izpusti iz mednarodnih skladišč (mednarodni letalski in ladijski promet) v tem kazalcu niso prikazani in se tudi ne prištevajo k nacionalnim izpustom.

Med TGP uvrščamo ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), didušikov oksid (N₂O), fluorirane ogljikovodike (HFC), perfluorirane ogljikovodike (PFC) in žveplov heksafluorid (SF6). Količine izpustov TGP se zaradi primerljivosti preračunajo na ekvivalent CO₂, ki upošteva razlike med toplogrednim potencialom posameznih plinov. Izpusti iz prometa se nanašajo na prve tri pline (CO₂, CH₄, N₂O).

Na 12. zasedanju Konference pogodbenic leta 2006 so se začela pogajanja o novih ciljih za obdobje po letu 2012. Vodilno vlogo je prevzela Evropska unija, ki je v letu 2007 sprejela cilj 20 oz. 30 % znižanje izpustov TGP do leta 2020 glede na izhodiščno leto - 20 % znižanje izpustov v primeru, da mednarodni dogovor o zmanjšanju izpustov TGP ne bo sprejet in 30 % znižanje izpustov v primeru, da bo le-ta sprejet. Evropska komisija je leta 2020 predlagala zaostritev ciljev za zmanjšanje izpustov TGP za 55 % do leta 2030 v primerjavi z letom 1990, kar je Evropski svet sprejel.

Po podatkih Agencije RS za okolje največji delež TGP prispeva promet (33 % leta 2019), sledi pa mu energetika (27 %). Izpusti TGP so se v prometu v obdobju 1986–2019  potrojili, najbolj v cestnem in letalskem prometu. Izpusti iz železniškega prometa so se v enakem obdobju skoraj prepolovili. Po posameznih TGP so v obdobju 1986 - 2019 najbolj narasli izpusti CO₂ (za 169%) izpusti N₂O za 83 %, medtem, ko so se izpusti CH₄ zmanjšali za 69 %.

Cestni promet je vir velike večine izpustov zaradi prometa, saj je leta 2019 prispeval 99 % vseh izpustov. Število cestnih motornih vozil, pa tudi moč in prostornina njihovih motorjev v Sloveniji nenehno naraščajo, medtem, ko se specifična poraba novih vozil le počasi zmanjšuje. Razvoj infrastrukture, posebno na urbanih območjih, taki rasti ne zmore slediti, zato so vse pogostejši cestni zastoji. V zadnjih letih je zelo pereča tudi rast cestnega tovornega prometa, posebno tranzitnega. Delež izpustov iz tovornega prometa je bil leta 2014 ocenjen na 35,5 %, medtem, ko druge izpuste povzroča potniški promet (osebni promet 63,2 %, avtobusni promet 1,4 %).

Medtem ko so se izpusti železnic v EU od leta 1990 zmanjšali, so se povečali izpusti cestnega prometa, pomorskega prometa in letalstva. V prihodnjih 15 letih naj bi se zmanjšali le izpusti cestnega prometa. Cestni promet predstavlja največji delež skupnih izpustov prometa v EU (približno 71 % leta 2018), vendar naj bi se ta zmanjšal, saj se cestni promet razogljičuje hitreje kot drugi načini prevoza. Največje povečanje do leta 2030 je predvideno v letalskem sektorju, čemur sledi mednarodni pomorski promet. Zato naj bi ti podsektorji v prihodnjih letih predstavljali večji delež izpustov v prometnem sektorju. Najnovejši trendi kažejo še hitrejše povečanje, kot je bilo predvideno za letalstvo, čeprav bodo učinki COVID-19 v letu 2020 verjetno povzročili znatno zmanjšanje (TERM, 2020).

Slovenija je bila po rasti izpustov TGP med državami EU-27 v letu 2019 na 21. mestu. K rasti sta prispevala tako cestni kot letalski promet. Izpusti TGP iz mednarodnega letalstva in pomorstva prav tako hitro naraščajo, vendar niso vključeni v kvote, relevantne za cilje Kjotskega protokola.

Za izpolnjevanje obveznosti iz prvega obdobja Kjotskega protokola je Vlada RS leta 2009 sprejela spremenjen in dopolnjen operativni načrt za zmanjšanje izpustov TGP. V zadnjem poročilu Vladi o spremljanju izvajanja OP-TGP za leto 2011 je ugotovljeno, da so nižji izpusti iz prometa v zadnjih letih posledica precejšnjega zmanjšanja zunanjetrgovinskih tokov oziroma cestnega blagovnega prometa. Ustrezen dejavnik je bilo tudi ustrezno prilagajanje trošarin, kar pomeni, da so bile maloprodajne cene goriva primerljive s cenami v sosednjih državah.  Z uvajanjem nujnih ukrepov trajnostne prometne politike je Slovenija še vedno zelo zaostajala, čeprav so bila v začetku leta 2010 zagotovljena znatna sredstva za investicije v železniško infrastrukturo, v tem letu pa se je intenziviralo tudi izvajanje aktivnosti na področju javnega potniškega prometa. Povečala se je podpora razvoju in uvajanju posameznih nizkoogljičnih tehnologij (novi kompetenčni in razvojni centri, program podpore uvajanju električnih vozil), vendar to področje kot celota v politiki raziskav in razvoja še ni bilo prioritetno obravnavano.

V letu 2014 je Vlada sprejela nov Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij TGP do leta 2020. V njem je bil opredeljen dolgoročni cilj zmanjšanja izpustov iz tega sektorja do leta 2050 najmanj  za  polovico in do leta 2020 za 9 % glede na leto 2008.  Za  dosego teh ciljev je bilo načrtovano izvajanje ukrepov, kot so uveljavljanje nizkoogljičnih tehnologij, trajnostnega prevoza in zagotavljanje enake ali boljše kakovosti življenja z manj prevoženimi kilometri. Ukrepi naj bi bili do leta 2020 zlasti usmerjeni v izboljšanje učinkovitosti vozil, spodbujanje tehnologij in goriv z nižjimi izpusti CO₂, izboljšanje kakovosti in dostopnosti javnega prometa za povečanje njegove uporabe le-tega in optimiranje prevoza.