Kazalec prikazuje obseg in sestavo TGP iz prometa ter njihov delež v skupnih izpustih TGP vseh sektorjev. Kjotski protokol obravnava šest onesnaževal iz skupine TGP, in sicer ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), didušikov oksid (N₂O), fluorirane ogljikovodike (HFC), perfluorirane ogljikovodike (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆). Količine izpustov TGP se zaradi primerljivosti preračunajo na ekvivalent CO₂, ki upošteva razlike med toplogrednim potencialom posameznih plinov.

Ublažitev podnebnih sprememb je največji okoljski razvojni izziv, s katerim se spoprijema človeštvo. Zaradi človekovih dejavnosti naraščajo koncentracije TGP v ozračju, kar zvišuje povprečne globalne temperature in gladino morja. Omejevanje izpustov TGP je v Sloveniji dobilo zakonsko osnovo in konkretne cilje s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji ZN o spremembi podnebja (Uradni list RS – MP, št. 17/2002).

Po podatkih Agencije RS za okolje (v nadaljnjem besedilu: ARSO) o izpustih posameznih TGP v Sloveniji leta 2006 (izraženih v ekvivalentih CO₂) zavzema CO₂ več kakor 82 % emisij, večinoma iz izgorevanja fosilnih goriv. Sledi CH₄ z 10,5 %, na tretjem mestu pa je N₂O s 6,4 %. Največji delež TGP prispeva energetski sektor, od tega oskrba z energijo, in za njim prometni sektor. Izpusti TGP so se v energetskem sektorju v obdobju 1986–2006 povečali, znotraj tega sektorja pa je daleč v ospredju promet, katerega izpusti TGP so se v tem obdobju več kot podvojili. Po posameznih TGP so v obravnavanem obdobju najbolj narasli izpusti N₂O (za petkrat) zaradi povečanja deleža vozil s katalitičnimi pretvorniki izpušnih plinov, ki sicer zmanjšujejo izpust nekaterih onesnaževal zraka iz osebnih avtomobilov, vendar je njihov stranski proizvod N₂O. Vir velike večine TGP iz prometa je cestni promet, ki prispeva 99,1 % vseh izpustov in je v obravnavanem obdobju doživel tudi največji razmah. Število cestnih motornih vozil, pa tudi moč in prostornina njihovih motorjev v Sloveniji nenehno naraščajo, narašča pa tudi njihova uporaba. Razvoj infrastrukture, posebno na urbanih območjih, taki rasti ne zmore slediti, zato so vse pogostejši cestni zastoji. V zadnjih letih je zelo pereča tudi rast cestnega tovornega prometa, posebno tranzitnega. Sicer pa na tovorni promet odpade približno tretjina izpustov CO₂, medtem ko druge izpuste povzroča potniški promet (ARSO, 2008).

Po podatkih Evropske okoljske agencije so izpusti TGP iz prometa (brez mednarodnega letalskega in pomorskega prometa) na območju EEA-32 v obdobju 1990–2004 narasli za 27 %. Stare članice (EU-15) prispevajo kar 83 % vseh prometnih izpustov TGP na območju EEA-32, njihova rast v obdobju 1990–2004 pa je znašala 26 %. Na območju novih članic (EU-10) je bila rast TGP iz prometa v istem obdobju 25 %. V EU-15 je bil notranji letalski promet najhitreje rastoč prevozni način, železnice pa najhitreje upadajoč. Izpusti TGP iz mednarodnega letalstva in pomorstva prav tako hitro naraščajo, vendar niso vključeni v kvote, relevantne za cilje Kjotskega protokola (EEA, 2006).

Za izpolnjevanje obveznosti Kjotskega protokola je Vlada RS leta 2003 (z dopolnitvami leta 2004) sprejela Operativni program zmanjševanja izpustov TGP. Ukrepi, ki so bili v njem predstavljeni, so plod usklajevanja slovenske zakonodaje z evropsko. Do leta 2003 so bili izvedeni tisti za povišanje trošarinskih dajatev za gorivo (zaradi česar se je zvišala njegova cena), za nadzor nad sestavo izpušnih plinov in nastavitvijo motorja motornih vozil, za spodbujanje rabe biogoriv z znižanjem njegove trošarinske stopnje na 0 % ter za obveščanje potrošnikov o porabi goriva in izpustih CO₂ iz motornih vozil. Program predvideva še vzpostavitev drugih ukrepov, kakršni so spodbujanje uporabe javnega potniškega prevoza, dejavnejša prometna politika lokalnih skupnosti v zvezi s tem prevozom, povečanje deleža železnic pri prevozu blaga in potnikov ter nekateri ukrepi na področju prostorskega in regionalnega načrtovanja (MOPE, 2004). V letu 2006 je Vlada sprejela nov Operativni program zmanjševanja izpustov TGP do leta 2012. V njem ugotavlja, da so izpusti TGP iz prometa v Sloveniji na kritični poti, njihovo obvladovanje pa je ključnega pomena za izpolnjevanje Kjotskih obveznosti. Posebej zaskrbljujoči so trendi tranzita težkih tovornih vozil preko Slovenije, ki so v skokovitem porastu vse od vključitve Slovenije v EU. Ukrepi, ki bodo zmanjšali izpusite iz prometa so predvsem: izvajanje strategije EU za zmanjševanje izpustov iz osebnih vozil, spodbujanje javnega potniškega prometa, izvajanje ukrepov Resolucije o prometni politiki za prehod tranzita iz cest na železnice in nadomeščanje fosilnih goriv z biogorivi. V kolikor ukrepi za zmanjševanje izpustov iz prometa ne bodo dovolj učinkoviti, Operativni program zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov predvideva uporabo fleksibilnih mehanizmov (nakup zmanjšanja izpustov izven Republike Slovenije) predvsem za izpusite iz tranzita težkih tovornih vozil preko Slovenije, kar posledično pomeni potrebo po zagotovitvi dodatnih sredstev iz naslova povečanja trošarin za motorna goriva ali iz naslova povišanja cestnin zaradi vključitve okoljskih stroškov, kar je skladno s smernicami Resolucije o prometni politiki Republike Slovenije (MOP, 2006).

Napovedi razvoja TGP iz prometa so, da bo njihov obseg in delež še naprej naraščal, obstajajo pa različne napovedi obsega te rasti. Z zgoraj navedenimi ukrepi bi lahko dosegli, da bi se količina izpustov TGP iz prometa v obdobju 2008–2012 povečevala v povprečju za manj kot 1 % na leto, brez teh ukrepov pa bi se količina izpustov TGP iz prometa v enakem obdobju povečevala za 5 % na letni ravni (MOP, 2006).

Napovedi so najbrž preoptimistične, saj podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo na izjemno naraščanje tovornega prometa po vstopu Slovenije v EU, ki presega vsa predvidevanja, saj se je obseg tonskih kilometrov slovenskih prevoznikov v letu 2004 povečal kar za 28 %. Skrb zbujajoč je tudi cestni tovorni tranzit skozi Slovenijo, saj je v zadnjih letih naraščal povprečno za 10 % na leto, po vstopu Slovenije v EU pa še veliko hitreje (SURS, 2005). Hkrati se povečuje pritisk avtomobilskega prometa na urbana območja, saj se z zgraditvijo avtocestnega omrežja povečuje gravitacijsko zaledje najpomembnejših urbanih središč Slovenije, katerih cestna infrastruktura pogosto ni zmogla niti dosedanjih obremenitev. Posledica so vse pogostejši zastoji in zato večji izpusti TGP.

Učinkovitost in zadostnost ukrepov operativnega programa sta negotovi, posebno ker država ne izvaja celostne prometne politike, ki bi uravnotežila prometni sistem in omogočila enakopravnejši razvoj trajnostnim prevoznim načinom. Ker torej ni učinkovite prometne politike, so sporni predvsem načrtovani ukrepi glede javnega potniškega prometa in povečanega deleža železnic pri prevozu blaga in potnikov.