S kazalcem posredno spremljamo vpliv podnebnih sprememb na gibanje višine morja. Kazalec prikazuje spremenljivost srednje in največje letne višine morja ter pogostost ekstremnih višin morja v Koprskem zalivu za obdobje 1961–2023, izmerjene (1900–2023) in predvidene (do leta 2150) spremembe globalne srednje višine morja, pretekli trend in predvidene spremembe relativne višine morja v Evropi ob koncu 21. stoletja, kot tudi čas nastopa 10-kratnega povečanja pogostosti ekstremne višine morja s pogostostjo 1 na 100 let.

Spreminjanje višine morja se spremlja s pomočjo satelitskih meritev ter s pomočjo meritev na obalnih merilnih mestih.

Spremljanje višine morja v Koprskem zalivu poteka neprekinjeno od leta 1961. Merilna postaja je namenjena predvsem opazovanju in napovedovanju višine morske gladine. Analiza celotnega časovnega niza meritev ter vplivnih parametrov omogoča vpogled v vplive podnebnih sprememb na morsko gladino.

V obdobju 1961–2023 se je povprečna letna višina morja gibala med 211 in 234 cm. Dolgoročno povprečje znaša 219 cm, največji odmik pa je bil zabeležen leta 2010, ko je morska gladina presegla povprečje za 15 cm.

Zaradi značilne dinamike Jadranskega morja in geografske lege merilne postaje v severnem delu zaliva ugotavljamo, da na dvig morske gladine ob slovenski obali pomembno vplivajo tudi podnebne spremembe. Na globalni ravni se večina dviga gladine pripisuje toplotnemu raztezanju oceanov zaradi višjih temperatur ter taljenju ledenikov.

Ob slovenski obali pa k ekstremnim višinam morja prispevajo predvsem padec zračnega tlaka, močni južni vetrovi ter resonanca vremenskih vplivov z lastnim dolgoperiodičnim (23-urnim) valovanjem Jadranskega morja (seiche).

V opazovanem obdobju je morska gladina več kot 606-krat dosegla ali presegla prag poplavljanja (300 cm). Najvišja izmerjena gladina je bila leta 1969 in je znašala 394 cm. Poplave se večinoma pojavljajo v jesensko-zimskem času, občasno tudi spomladi. V povprečju pride do poplav vsaj devetkrat letno, največ – kar 33-krat – pa je bilo zabeleženih leta 2010. Zaradi dolgoperiodičnega nihanja se lahko visoka gladina ohranja več dni po začetku vremenske motnje.

Dvig morske gladine zaradi podnebnih sprememb zahteva številne prilagoditve. Slovenska urbana obala je delno že prilagojena trenutnim razmeram, vendar bodo nadaljnje napovedi zahtevale dodatne ukrepe.

Glede na različne scenarije podnebnih sprememb in regionalne posebnosti se pričakuje, da se bo morska gladina do leta 2100 dvignila za 50 do 80 cm (EEA, 2025). Enako velja za evropska morja. Regionalne razlike so težko napovedljive, saj so odvisne od gostote in slanosti morja, morskih tokov, lokalnih sprememb v gravitacijskem polju Zemlje, vertikalnih premikov kopnega in atmosferskih pojavov. Zaradi dviganja Skandinavskega polotoka se bo relativna morska gladina v Baltskem morju in severnem Atlantiku dvigovala počasneje ali se celo zniževala. Po scenariju RCP 4.5 naj bi se gladina Sredozemskega morja dvignila za 50–70 cm, Jadranskega pa približno 10 cm manj.

Pogostost poplav se bo do leta 2100 povečala za faktor 10 na večini evropskih obal, na nekaterih območjih celo za faktor 100 ali 1000. Največje spremembe pričakujemo na atlantski obali Španije in Portugalske, najmanjše pa na obalah Baltskega morja. Na Jadranski obali naj bi se pogostost poplav povečala za faktor med 26 in 50. Splošno pravilo pravi, da vsakih 10 cm dviga morske gladine poveča pogostost poplav za približno desetkrat.