Raba zemljišč kot kazalec predstavlja rabo in gospodarjenje s prostorom in tlemi kot osnovnim naravnim virom. Raba zemljišč je rezultat naravnih danosti, potreb, socio-ekonomskega razvoja družbe in zgodovinskih razmer. Tako se v zadnjih dveh do treh desetletjih v prostoru Slovenije odražata razvoj družbe in vpetost države v EU. Industrializacija ter spremembe na področju prostorskega razvoja, predvsem spremembe v urbanizmu in prometu, se odražajo v vse večjih površinah, ki jih sektorja zasedata v prostoru Slovenije.

Kazalec je razdeljen na štiri pod-kazalce:

• Struktura rabe kmetijskih zemljišč v Sloveniji v letu 2024 (KM10-1)
• Spremembe površin kmetijskih zemljišč glede na rabo v obdobju 2022–2024 (KM10-2)
• Urbanizacija zemljišč glede na vrsto rabe v obdobju 2009–2024 (KM10-3)
• Kakovost tal urbaniziranih območij v obdobju 2002–2024 (KM10-4)

KM10-1 prikazuje porazdelitev rab zemljišč za referenčno leto iz baze »Raba tal« (MKGP). Presečni datum je 30. 11. 2024.

KM10-2 prikazuje razliko površin v kategorijah kmetijske rabe zemljišč med referenčnimi leti.

KM10-3 prikazuje površine, ki so iz drugih vrst rab prešle v urbana oz. pozidana in sorodna zemljišča.

KM10-4 prikazuje deleže razredov kakovosti zemljišč, ki so v referenčnih letih prešla v urbano rabo oz. pozidana in sorodna zemljišča.

Tla so pomemben naravni vir, ki omogoča nastanek in življenje kopenskih ekosistemov. Človeku omogočajo življenje in bivanje. V preteklosti so bila tla ocenjena predvsem z vidika njihove funkcije pridelave hrane v kmetijstvu oz. prirasta lesa v gozdarstvu. Poleg teh primarnih funkcij tla opravljajo tudi številne pomembne ekosistemske storitve, kot so filtriranje vode in napajanje podzemnih voda, razgradnjo/nevtralizacijo onesnaževal; vezavo in kroženje CO₂, kroženje snovi/hranil in energije itd. Tla kmetijskih zemljišč so praviloma kakovostnejša od tal drugih rab in so zaradi svojih lastnosti in vsestranskosti ne le zagotavljati pridelavo hrane, temveč opravljati tudi številne okoljske funkcije oz. ekosistemske storitve.

V strukturi kmetijskih zemljišč je tudi v letu 2024 prevladovalo travinje (trajni in barjanski travniki), ki je obsegalo 52,6 % vseh površin, sledile so njive in vrtovi (26,6 %), intenzivni in ekstenzivni sadovnjaki (4,9 %), vinogradi (2,4 %), oljčniki (0,4 %) in hmeljišča (0,3 %). Pomemben delež zavzemajo tudi zemljišča z rabo dreves in grmičevja (5,1 %) ter kmetijska zemljišča v zaraščanju (3,3 %). Leta 2024 je imela Slovenija 2.123.949 prebivalcev (SURS, 2025), kar predstavlja 835 m² njiv in vrtov na prebivalca. Ocene potrebne površine njiv in vrtov za dosege prehranske samooskrbe in varnosti se gibljejo med 1.000 m² in 2.500m². Po zadnjih podatkih (World Bank, 2021), je Slovenija krepko pod svetovnim in evropskim povprečjem, ki znaša 1.800 m² na prebivalca.

Analiza podatkov baze Raba zemljišč MKGP v letih 2022–2024 kaže majhne spremembe v rabi tal. Največji upad je bil zabeležen pri kmetijskih zemljiščih v zaraščanju (–0,3 %), ki so prešla v kategorijo dreves in grmičevja, trajne travnike ter v neobdelana kmetijska zemljišča. Zmanjšanje površin kmetijskih zemljišč v zaraščanju na račun trajnih travnikov, lahko nakazuje na postopno in počasno obnavljanje kmetijske krajine. Sledilo je zmanjšanje površin njiv in vrtov (–0,2 %), ki so prehajale v trajne travnike, neobdelana kmetijska zemljišča in v barjanske travnike. Ta sprememba kaže na postopno opuščanje poljedelstva in obdelovanja zemljišč, kar je posledica socialnih in drugih dejavnikov. Neobdelana kmetijska zemljišča lahko zajemajo tudi zemljišča v prahi, sveže rigolane a neposejane površine, začasno neuporabljena zemljišča, zaradi gradnje infrastrukture ali zemljišča z ogrado za živali, ki niso porasla s travinjem. Tudi vinogradi so beležili podobno zmanjšanje (–0,2 %), in sicer so te površine najpogosteje prehajale v trajne travnike, neobdelana kmetijska zemljišča in njive. Tudi ta sprememba je povezana predvsem s socialnimi in drugimi razlogi. Po drugi strani pa so se rahlo povečale površine trajnih travnikov (0,1 %), manj prisotnih kmetijskih rab (0,1 %) ter neobdelanih kmetijskih zemljišč (0,1 %). Povečanje manj prisotnih kmetijskih rab, nakazuje na povečanje pestrosti kmetijskih zemljišč, medtem ko rast površin travnikov lahko nakazuje na pozitiven trend postopnega obnavljanja kmetijskih zemljišč.

Kljub temu, da stopnja urbanizacije v zadnjih desetletjih v Sloveniji narašča, je še vedno ena najmanj urbaniziranih držav v EU (World Bank, 2025). Razlog je v poselitveni strukturi, ki je zelo razpršena. Tudi pregled sprememb, ki kažejo na urbanizacijo, razkrivajo le manjše spremembe, predvsem v obliki individualnih gradenj, obnov, razširitev in posodobitev objektov. Nekatere spremembe so povezane s spremembami infrastrukture in razširitvam industrijskih območji na obrobjih naselij.

V zadnjem obdobju je opaziti trend rasti pozidanih in sorodnih površin. Njihov delež v skupni površini Slovenije se je povečal s 5,6 % v letu 2022 na 5,7 % v letu 2024. To pomeni, da se povečuje nepovratna degradacija tal in izguba pomembnega naravnega vira.

Graf KM10-4 prikazuje primerjavo izgube kakovostnih razredov kmetijskih tal, zaradi sprememb povezanih z urbanizacijo. V Sloveniji je nekaj manj kot 56 % tal srednje kmetijske kakovosti, sledijo tla boljše kmetijske kakovosti (okoli 25 %) in tla slabše kmetijske kakovosti (skoraj 19 %). V zadnjem obdobju se je največji delež pozidanih površin povečal na tleh srednje kakovosti, opazne pa so tudi spremembe na tleh boljših kakovosti.

Spremembe rabe tal v pozidane in sorodnih površin na račun drugih rab tal predstavljajo nepovraten proces. Ta proces pomeni izgubo neobnovljivega naravnega vira. Zmanjšanje obsega (naj)bolj kakovostnih tal vodi v upad proizvodnega potenciala za pridelavo hrane, zmanjšano prehransko varnost, izgubo habitatov in drugih ključnih ekosistemskih storitev.