Kazalec Davki na energijo prikazuje raven obdavčitve posameznih energentov. Davki so za električno energijo izraženi v evrih na kilovatno uro (EUR/kWh), pri zemeljskem plinu v evrih na gigajoul (EUR/GJ), davki za tekoča goriva pa so izraženi v evrih na liter goriva (EUR/l).

Davki na električno energijo in zemeljski plin prikazujejo raven obdavčitve za tipične porabniške skupine pri industrijskih in gospodinjskih odjemalcih, pri čemer v davkih za industrijske odjemalce ni upoštevan davek na dodano vrednost (DDV).

V večini držav je osnovni namen obdavčitve energije fiskalne narave, saj davki na energijo predstavljajo v prvi vrsti precejšen vir sredstev znotraj državnega proračuna. Vloga davkov na energijo pa ni zgolj proračunske narave. Obdavčevanje energije predstavlja dober način internalizacije zunanjih stroškov. Država z obdavčitvijo energije vpliva na končno raven cen energije, preko katere lahko usmerja in posredno vpliva na rabo energije. Z višjo obdavčitvijo energije država spodbuja k zmanjšanju rabe energije pri končnih porabnikih, s čimer se zmanjšuje vpliv na okolje. Po drugi strani država z obdavčitvijo energije posega v cenovna razmerja, s čimer vpliva na zamenjavo okoljsko škodljivih goriv z gorivi, ki so okolju manj škodljiva.

Dosedanja praksa oblikovanja davkov na področju energije kaže, da davke na energijo določa država s svojo fiskalno politiko, medtem ko ima energetska politika države pri oblikovanju davkov, zaenkrat, postransko vlogo. Davki na energijo so v tem trenutku edini mehanizem, ki ga ima država na voljo, s katerim lahko vpliva na končno ceno posameznih energentov.

Zelena davčna reforma, ki bi spodbujala trajnostno obnašanje tako proizvajalcev kot porabnikov, je eden od možnih odgovorov na izzive slabšanja okolja zaradi nepravilnih signalov trga. Namen zelene davčne reforme je rešiti opisani problem s prerazporeditvijo davčnih bremen z davkov na delo na davke na okolje (na uporabo energije ali drugih virov in surovin, okoljsko nevarnih snovi in izdelkov) in s preoblikovanjem politike spodbud (npr. ukinitev okolju škodljivih spodbud). Bistvena značilnost zelene davčne reforme je, da uvedba novih okoljskih davkov ne vodi k splošnemu povečanju davkov, temveč se davčno breme le prerazporedi. Čeprav imamo v Sloveniji razvit sistem okoljskega obdavčenja, bi celovita zelena davčna reforma lahko prispevala k večji energetski učinkovitosti.

Na splošno gledano so se davki na energijo od leta 1995 realno povečevali, edina izjema so davki na električno energijo za industrijske uporabnike, kjer se je neposredna davčna obremenitev zaradi uvedbe DDV zmanjšala. Do največjih sprememb obdavčitve je prišlo pri zemeljskemu plinu za gospodinjske uporabnike, kjer so se davki do leta 2008 realno povečali za skoraj 800 % (potrebno je upoštevati razmeroma majhno obdavčitev leta 1995) ter pri kurilnem olju, kjer so se davki realno povečali za nekaj manj kot 350 %.

Gospodinjstva

V Sloveniji so v obdobju 1992 do 2000 za električno energijo za gospodinjstva veljali približno enaki davki. V letu 1999 je bil uveden DDV, zaradi katerega se je raven obdavčitve v gospodinjstvih povečala za polovico. V letu 2006 je bil DDV edini davek na električno energijo, ki so ga plačevala gospodinjstva, z letom 2007 pa se na električno energijo plačuje tudi trošarina. V ceni za leto 2008 pa je trošarina že upoštevana in znaša 0,002€ 1995.

Pri zemeljskem plinu je za obdobje od leta 1995 do 2000 značilna zmerna rast davkov, ki je v tem obdobju tudi glavni razlog za znaten dvig cen zemeljskega plina. Po letu 2000 so se davki na zemeljski plin povečali predvsem za gospodinjske uporabnike, od tega je največ prispevala uvedba dajatve na CO2 in trošarine, nekoliko manj pa sama uvedba DDV. Delež davkov v ceni zemeljskega plina za gospodinjstva v letu 2015 je 28,2 %, kar je več kot leto poprej ko je bil delež 25,3 %. V letu 2015 je opaziti rast davkov predvsem zaradi prispevka OVE+SPTE za fosilna goriva in toploto, katerega so uvedli v letu 2014.

Delež davkov v končni ceni električne energije je v letu 2015 znašal 29,3%, kar je več kot leta 2000 in 1995, ko je delež davkov predstavljal 16% oziroma 9,1% končne cene. Glede na leto 2014 se davek na električno energijo v gospodinjstvih v letu 2015 ni bistveno spremenil.

Davki na zemeljski plin za gospodinjstva v letu 2015 so v primerjavi s povprečjem EU28 višji za 18 %, medtem ko je davek na elektriko nižji od povprečja EU28 za 31 %.

Industrija

Pri industriji se z uvedbo DDV davek ne upošteva več kot neposredna davčna obremenitev, kar pomeni, da po njegovi uvedbi električna energija za industrijske uporabnike ni obdavčena, v letu 2008 je že opazen vpliv trošarine. Davki na zemeljski plin v industriji so se v obdobju 2000 do 2007 povečevali predvsem zaradi uvedbe trošarin in višje dajatve na CO2 Delež davkov za električno energijo v industriji je v letu 2015 znašal 24,1 % in je na nivoju deleža v gospodinjstvih.

Delež davkov v končni ceni zemeljskega plina je v letu 2015 znašal 28,2 %, kar je več kot leta 1995 in 2000, ko je bil ta delež 4,8 % oziroma 24,3 %.

Davki na zemeljski plin za industrijske porabnike v letu 2015 so v primerjavi s povprečjem EU28 višji za 18 %, medtem ko je davek na elektriko nižji od povprečja EU28 za 51 %.

Naftni derivati

Pri naftnih derivatih je v obdobju od 1995 do 2000 značilna razmeroma visoka rast davkov. Po uvedbi DDV leta 1999 sledi obdobje zmerne rasti, razen pri gorivu NMB 95, kjer so se davki povečevali vse do leta 2002. V obdobju od leta 1995 do 2000 je bila realna rast končnih cen naftnih derivatov posledica predvsem višjih davkov (uvedba trošarine in DDV), medtem ko davki po letu 2000 ne vplivajo več izrazito na rast končnih cen. Delež davkov v končni ceni energije je bil leta 2015, glede na leto 2014 višji. Delež davkov v končni ceni dizelskega goriva D2 znaša 64,2 %, za NMB 95 bencin je delež davkov 66,2 %, povečala se je tudi obremenitev kurilnega olja za ogrevanje, ki znaša 48,9 %. Glavni razlog za tako velik delež davkov v končni ceni naftnih derivatov je uvedba okoljske dajatve na izpuste CO2 (pri kurilnem olju), trošarine in DDV.

Davki na pogonska goriva v letu 2015 so v primerjavi z EU28 višji za 10 % za bencin NMB 95, za dizel D2 pa za 14 %. Če primerjamo še s sosednjimi državami lahko ugotovimo, da so bili davki na pogonska goriva v letu 2015 v Avstriji, na Hrvaškem in na Madžarskem nižji od slovenskih in višji v Italiji, kar velja tako za bencin NMB 95, kot tudi za dizelsko gorivo D2.