Kazalec prikazuje gibanje populacij izbranih vrst ptic. To gibanje je, dolgoročno, dober kazalec stanja okolja. Kadar so razmere slabe, je velikost populacij majhna, kadar so dobre, pa velika. Ker ptice živijo v različnih ekosistemih, lahko z njimi ugotavljamo spremembe okoljskega stanja v gozdu, v kulturni krajini, na mokriščih, na morju, v visokogorju, tudi v naseljih. Z različnimi metodami štetja ptic lahko opazujemo spremembe med gnezdilci (pomlad, poletje), preletniki (pomlad in jesen) in prezimovalci (zima). Ptice so razmeroma enostavne za določanje, lahko opazne, zato pri štetju sodelujejo mnogi ljubitelji narave, ki so se delu priučili sami. Zaradi vsega tega so ptice povsod po svetu najpogosteje izbran objekt za spremljanje velikopovršinskih sprememb v okolju.

Kazalec z izbranimi vrstami prikazuje gibanje populacij ptic, ki gnezdijo v kulturni krajini, in tistih, ki gnezdijo v gozdu, njihovo gibanje med prezimovanjem in posebej gibanje pri navadni čigri kot primer populacije, odvisne od vzdrževanja kolonij.

V Sloveniji imamo dolgo tradicijo opazovanja ptic, a le kratko tradicijo sistematičnega zbiranja podatkov. Najstarejši sta zbiranje podatkov o prezimovalcih na vodnih površinah, ki ga od leta 1984 v okviru mednarodnega štetja (IWC) organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), in spremljanje jesenske selitve ptic na ornitološki postaji Vrhnika pri Ljubljani, ki ga od leta 1987 vodijo strokovnjaki s Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Poznavanje gibanja ptic med gnezdenjem je nezadovoljivo, razen podatkov za nekaj ogroženih vrst.

Po obstoječih podatkih o trendih populacij ptic ugotavljamo, da se stanje okolja v kulturni krajini slabša, medtem ko se razmere na mokriščih in v gozdu zadnjih nekaj let bolj ali manj ne spreminjajo. Opazna so sicer nihanja, ki so del naravnih populacijskih sprememb, ali pa so spremembe med vrstami bolj ali manj uravnotežene (populacije enih vrst se povečujejo, drugih zmanjšujejo). Kar nekaj vrst ptic je v preteklem desetletju izginilo s seznama gnezdilcev Slovenije ali pa so se izginotju povsem približale (kozica Gallinago gallinago, zlatovranka Coracias garrulus, črnočeli srakoper Lanius minor, južna postovka Falco naumanni, čuk Athene noctua …).

Gibanje populacij ptic, ki gnezdijo v kulturni krajini, je prikazano s tremi izbranimi vrstami: belo štorkljo, koscem in velikim skovikom. Populacija bele štorklje (Ciconia ciconia) v Sloveniji je ustaljena. Število gnezdečih parov v letu 2004 se je dvignilo zaradi priselitve in ga ne pripisujemo izboljšanju stanja okolja. Leti 2005 in 2006 sta bili za belo štorkljo izrazito slabi. Število parov, ki so začeli z gnezdenjem je bilo majhno, slab je bil tudi gnezditveni uspeh. Medtem, ko je bil vzrok za nizko reprodukcijo v letu 2005 zelo kasen prihod odraslih ptic na gnezdišča zaradi slabih vremenskih razmer na selitvi (podoben fenomen so opazovali leta 2005 povsod po Evropi), nizkega uspeha v letu 2006 ne moremo pripisati kasnemu prihodu, saj so se ptice vrnile normalno in v običajnem številu. Nizek gnezditveni uspeh lahko pripišemo izrazito neugodnemu vremenu v gnezditvenem obdobju. Znano je namreč, da je gnezditveni uspeh bele štorklje močno odvisen od vremenskih pogojev. Ob koncu maja 2006 je Slovenijo zajelo močno deževje, ki mu je sledila nenadna ohladitev, takšno vreme pa je trajalo več kot teden dni. Dodatno so smrtnost mladičev v letu 2006 povečale tudi močne nevihte s točo, posebej v SV Sloveniji, ki so fizično pobile mladiče, kar smo evidentirali na več gnezdih. V letu 2008 se je število gnezdečih parov zopet dvignilo in nato v letih 2009-2010 upadlo. V naslednjih letih je bil zabeležen ponoven porast populacije, ki je dosegel višek leta 2014 (265 gnezdečih parov), v letu 2015 pa se je število rahlo zmanjšalo.

Kosec (Crex crex) je značilen gnezdilec ekstenzivne kulturne krajine, ki se mu populacija v zadnjih letih vztrajno zmanjšuje. Upad populacije kosca na Cerkniškem jezeru je majhen, saj tam ni velikih sprememb v načinu kmetovanja. Majhno število leta 2006 pripisujemo slabemu vremenu in visoki vodi jezera v času štetja. Na Cerkniškem jezeru je številčnost med leti bolj ali manj enakomerno nihala. Na zadnjem nacionalnem popisu kosca leta 2015 je bilo popisanih več pojočih samcev kot leta 2010. Na Ljubljanskem barju se je glede na stanje leta 1992 populacija do leta 2006 že skoraj prepolovila. Med leti 2007 in 2015 je populacija kosca na Ljubljanskem barju rahlo nihala, vendar še naprej padala. Vse spremembe so posledica že predčasnega prehoda iz ekstenzivne v intenzivno obliko kmetovanja, ki je okolje z vidika narave poslabšalo.

Veliki skovik (Otus scops) se redno popisuje na območju Goričkega, Ljubljanskega barja in Krasa. Velikost populacije na Goričkem pada, od leta 1997 je upadla za 70%, od leta 2004 pa za okoli 55%. Tudi populacija na Krasu je med leti 2004-2014 upadala. V letu 2014 je bilo preštetih najmanj velikih skovikov doslej. Populacija na Ljubljanskem barju je bolj stabilna, razširjenost leta 2014 je bila podobna kot v obdobju 1998-2004.

Gibanje populacij ptic med prezimovanjem prikazuje sedem izbranih vrst: kormoran, velika bela čaplja, čopasta črnica, veliki žagar, mali ponirek, mlakarica in zvonec. Številčnost kormoranov (Phalacrocorax carbo) je po zavarovanju vrste v prejšnjem stoletju narasla. Dodatno se je okrepila zaradi več hrane v organsko obogatenih vodah. Zadnja leta je prezimujoča populacija v Sloveniji ustaljena. Sodimo, da je tolikšna, kolikršno lahko vzdržuje ponudba ribje hrane. Po letu 2009 je številčnost kormoranov začela rahlo upadati. Populacija velike bele čaplje (Egretta alba) se je povečala zaradi prepovedi lova, od takrat jih vse več prezimuje v Srednji Evropi in naraščanje smo zaznali tudi v Sloveniji. Številčnost populacije velike bele čaplje v zadnjih letih precej niha, opazen je trend naraščanja. Porast številčnosti čopastih črnic (Aythya fuligula) je lahko povezan s prodorom invazivne zebraste školjke (Dreissena polymorpha) v evropske celinske vode, ki so zanjo bogat in lahko dostopen vir hrane pozimi. Po letu 2006 je številčnost čopastih črnic nihala, v letu 2014 je bil zabeležen ponoven porast populacije. Alpska populacija velikega žagarja (Mergus merganser) narašča zaradi prepovedi lova, verjetno pa pripomorejo k temu tudi povečane zaloge hrane v organsko obogatenih vodah in nameščene gnezdilnice. Številčnost populacije malega ponirka (Tachybaptus ruficollis) je po letu 1997 rahlo nihala oz. je rahlo rastla. Po letu 2013 se kaže izrazit upad populacije. Populaciji mlakarice (Anas platyrhynchos) in zvonca (Bucephala clangula) v zadnjih desetih letih rahlo nihata.

Kot leta 2005 so tudi leta 2006 navadne čigre v SV Sloveniji gnezdile le na dveh gnezdiščih. Na gnezditvenih splavih nameščenih v bazenih nekdanje tovarne sladkorja pri Ormožu, in na novo zgrajenem otoku na Ptujskem jezeru. Obstoj kontinentalne populacije navadne čigre je tako popolnoma odvisen od upravljanja s tema gnezdiščema. Populacija navadne čigre se zmanjšuje tudi zaradi stalne kompeticije za gnezditveni prostor z rečnim galebom. Kratkoročno rešitev tega problema gre iskati v upravljalskih metodah, ki bodo odvračali rečne galebe od naselitve na otoku. Ker je tudi druga populacija čigre v JZ delu Slovenije povsem odvisna od umetnih gnezdišč, je prihodnja usoda navadne čigre popolnoma odvisna od nadaljnjih upravljalskih aktivnosti in razpoložljivih človeških in finančnih virov za ta namen. Populacija navadne čigre je od leta 2010 v upadanju, leta 2012 je gnezdilo 77 parov, kar je najmanj od leta 2004.

Monitoring populacije gozdnih ptic v Sloveniji je slabo razvit. Izjema so lovske statistike gozdnih kur, pri katerih pa metodologija na terenu ni jasno opredeljena. Gibanje populacij ptic, ki gnezdijo v gozdu, je prikazan le z eno izbrano vrsto – srednjim detlom. Številčnost srednjega detla (Dendrocopus medius) se od leta 2005 sistematično spremlja na dveh IBA/SPA območjih: Mura in Krakovski gozd-Šentjernejsko polje. Od leta 2011 število parov na teh območjih upada.