Kazalec prikazuje gibanje populacij izbranih vrst ptic. To gibanje je, dolgoročno, dober kazalec stanja okolja. Kadar so razmere slabe, je velikost populacij majhna, kadar so dobre, pa velika. Ker ptice živijo v različnih ekosistemih, lahko z njimi ugotavljamo spremembe okoljskega stanja v gozdu, v kulturni krajini, na mokriščih, na morju, v visokogorju, tudi v naseljih. Z različnimi metodami štetja ptic lahko opazujemo spremembe med gnezdilci (pomlad, poletje), preletniki (pomlad in jesen) in prezimovalci (zima). Ptice so razmeroma enostavne za določanje, lahko opazne, zato pri štetju sodelujejo mnogi ljubitelji narave, ki so se delu priučili sami. Zaradi vsega tega so ptice povsod po svetu najpogosteje izbrana skupina za spremljanje velikopovršinskih sprememb v okolju.

Kazalec z izbranimi vrstami prikazuje gibanje populacij ptic, ki gnezdijo v kulturni krajini, in tistih, ki gnezdijo v gozdu, njihovo gibanje med prezimovanjem in posebej gibanje pri navadni čigri kot primer populacije, odvisne od vzdrževanja kolonij.

V Sloveniji imamo dolgo tradicijo opazovanja ptic, a le kratko tradicijo sistematičnega zbiranja podatkov. Najstarejši sta zbiranje podatkov o prezimovalcih na vodnih površinah, ki ga od leta 1984 v okviru mednarodnega štetja (IWC) organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), in spremljanje jesenske selitve ptic na ornitološki postaji Vrhnika pri Ljubljani, ki ga od leta 1987 vodijo strokovnjaki s Prirodoslovnega muzeja Slovenije. DOPPS od leta 2004 opravlja tudi monitoring izbranih vrst na območjih SPA (Natura 2000) ter od leta 2008 tudi Monitoring splošno razširjenih vrst ptic za določitev Slovenskega indeksa ptic kmetijske krajine (SIPKK).

Po obstoječih podatkih o trendih populacij ptic ugotavljamo, da se stanje okolja v kulturni krajini še vedno slabša. Trendi populacij ptic, prezimujočih na vodnih telesih, so v veliki meri odraz širše populacijske dinamike vrst na regionalni biogeografski ravni, zato ne odražajo nujno stanja vodnega okolja na nacionalni ravni. Trend izbrane gozdne vrste (srednjega detla) je sicer stabilen, vendar se zlasti v zadnjih letih kakovost njegovega habitata slabša, kar bi v bodoče lahko vodilo v upadanje populacije. Kar nekaj vrst ptic je v preteklem desetletju izginilo s seznama gnezdilcev Slovenije ali pa so se izumrtju povsem približale (kozica Gallinago gallinago, zlatovranka Coracias garrulus, črnočeli srakoper Lanius minor, južna postovka Falco naumanni, čuk Athene noctua, vrtni strnad Emberiza hortulana, veliki škurh Numenius arquata …).

Gibanje populacij ptic, ki gnezdijo v kulturni krajini, je prikazano s tremi izbranimi vrstami: belo štorkljo, koscem in velikim skovikom. Populacija bele štorklje (Ciconia ciconia) v Sloveniji je v zmernem porastu. Gnezdeči pari poseljujejo nove mezoregije in povečuje se njihovo število na območjih, kjer vrsta historično ni bila prisotna ali je bila včasih redka. Gre denimo za Savinjsko in Savsko ravan, Dolenjsko podolje, Ljubljansko barje. Medtem ko so trendi populacije v vseh mezoregijah z večjim številom gnezdečih štorkelj pozitivni ali stabilni, pa je trend na Murski ravni (Prekmurje) značilno negativen. V zadnjih 24 letih je iz tega območja izginilo 35 parov, kar pomeni, da se je velikost populacije v tem obdobju tam zmanjšala za 43 %. Leta 1999 je gnezdilo 81 parov, leta 2022 pa le še 46. Nosilnost okolja se je zmanjšala - virov hrane med gnezdenjem je vse manj. To je še posebej zaskrbljujoče, saj je bela štorklja generalist (ima raznoliko prehrano in se hitro prilagaja novim razmeram) in zmanjšanje populacije lahko razumemo kot vsesplošno, a dokaj dramatično degradacijo biodiverzitete v Prekmurju v zadnjih 25 letih. Območje je danes pretežno velika kulturna stepa z monokulturami na velikih intenzivno obdelanih kmetijskih površinah z uporabo pesticidov. Iz študij ponudbe plena in rabe habitata je znano, da so takšni habitati za belo štorkljo najslabša prehranjevališča. Ekstenzivnih travnikov, optimalnih prehranjevalnih habitatov štorklje, v Prekmurju praktično ni več. S t.i. ozelenitvijo na 10–15 % intenzivnih kmetijskih površin bi lahko stanje v populaciji izboljšali do te mere, da ne bi več upadala in bi jo lahko celo povečali. Rešitev za belo štorkljo v Prekmurju je torej v kmetijskih ukrepih in naravi (ter človeku) prijaznejši kmetijski politiki, ki pa ji tradicionalno in še posebej v zadnjem času kmetje ostro nasprotujejo. Ob nespremenjeni kmetijski politiki je upoštevajoč zbrane podatke in modelno napoved velikosti populacije pričakovati, da bo bela štorklja v Prekmurju kot gnezdilka izumrla najkasneje v naslednjih 42 letih, lahko pa se to zgodi še veliko prej. K rešitvam za belo štorkljo v Prekmurju bi lahko prispevale bolj trajnostne, sonaravne kmetijske prakse s pridelavo tržno bolj zanimivih poljščin, ki imajo manjši vpliv na okolje, strokovna pomoč in finančne vzpodbude kmetom ter izboljšave v celotni prehranski verigi (KM07 Izobrazbena raven na kmetijskih gospodarstvih, KM11 Proizvodne metode na kmetijskih gospodarstvih, KM12 Specializacija in diverzifikacija  kmetijstva).

Kosec (Crex crex) je značilen gnezdilec ekstenzivnih travnikov, ki se mu populacija že zadnja tri desetletja vztrajno zmanjšuje. Tudi na Cerkniškem jezeru, kjer je način kmetovanja zanj ugoden, je populacijski trend za obdobje 2004–2022 negotov. Znatna medletna nihanja nihanja v številu pojočih koscev na tem območju  sicer v večji meri lahko pripišemo dinamičnemu vodnemu režimu Cerkniškega jezera. Izredno nizka števila pojočih samcev so namreč po večini odraz deževnega vremena in visokega vodostaja jezera v času štetja. Izjema je bilo leto 2022, ko je bilo kljub visokemu vodostaju Stržena in njegovih pritokov pred in med samo izvedbo štetja ter dovolj visoki in gosti vegetaciji, zabeleženih najmanj koscev na tem območju doslej. Nasprotno jepopulacija kosca na Ljubljanskem barju v obdobju 1999–2022 zmerno upadla. Število pojočih samcev se je v tem obdobju zmanjšalo za več kot 80 % glede na povprečje za obdobje 2004–2012 (=127 koscev; to je obdobje od vstopa Slovenije v EU do zadnjega leta, ko je število koscev na Ljubljanskem barju konstantno presegalo mejo 100 pojočih samcev) pa za več kot 60 %. Vse spremembe so posledica prehoda iz ekstenzivne v intenzivno obliko kmetovanja, ki je okolje z vidika narave poslabšalo. Za kosca je usodno zlasti preoravanje travnikov v njive ter zgodnji datum prve košnje na preostalih travnikih, zaradi katere propadejo cela legla.

Veliki skovik (Otus scops) se redno popisuje na območju Goričkega, Ljubljanskega barja in Krasa. Populacija na Goričkem je od leta 2004 v zmernem upadu in se je do leta 2021 zmanjšala za okoli 55 %, od leta 1997 pa je upadla za 65 %. Veliki skoviki so izginili iz večine osrednjega dela Goričkega. Tudi populacija na Krasu je med leti 2006–2022 zmerno upadla. V letu 2018 je bilo preštetih najmanj velikih skovikov doslej. Upad populacije na Goričkem pripisujemo intenzifikaciji kmetijstva in izginjanju mejic, na Krasu pa opuščanju kmetijske rabe in posledično zaraščanju. Populacija na Ljubljanskem barju je v obdobju 2004–2022 zmerno porasla, vendar razlogi za porast niso znani.

Gibanje populacij ptic med prezimovanjem prikazuje sedem izbranih vrst: mali ponirek, kormoran, velika bela čaplja, mlakarica, čopasta črnica, zvonec in veliki žagar. Za zimsko populacijo malega ponirka (Tachybaptus ruficollis) po letu 1997 je značilen negativen trend.  V prvem desetletju tega tisočletja je bilo v Sloveniji v večini zim preštetih več kot 1000 malih ponirkov, medtem ko je bilo v prejšnjem desetletju to število nazadnje preseženo leta 2012. Številčnost kormoranov (Phalacrocorax carbo) je po zavarovanju vrste v prejšnjem stoletju narasla. Dodatno se je okrepila zaradi več hrane v organsko obogatenih vodah. Zadnja leta je prezimujoča populacija v Sloveniji manjša kot v prvih dveh desetletjih januarskega štetja vodnih ptic. Ocenjujemo, da na to vpliva razpoložljivost ribje hrane. V obdobju med leti 2009–2014 se je številčnost kormoranov nekoliko zmanjševala, kasneje ponovno narasla na 90% številčnosti s konca 1990. let, v obdobju po letu 2019 pa je ponovno opazno zmanjševanje številčnosti. Populacija velike bele čaplje (Ardea alba) se je povečala zaradi prepovedi lova, od takrat jih vse več prezimuje v Srednji Evropi in naraščanje smo zaznali tudi v Sloveniji. Številčnost populacije velike bele čaplje v zadnjih letih precej niha, opazen je trend naraščanja, ki pa v zadnjih letih ni več tako izrazit kot v minulih dveh desetletjih. Porast številčnosti čopastih črnic (Aythya fuligula) je lahko povezan s prodorom invazivne zebraste školjke (Dreissena polymorpha) v evropske celinske vode, ki so zanjo bogat in lahko dostopen vir hrane pozimi. Občuten porast populacije je zabeležen zlasti od leta 2014 dalje. Alpska populacija velikega žagarja (Mergus merganser) narašča zaradi prepovedi lova, verjetno pa pripomorejo k temu tudi povečane zaloge hrane v organsko obogatenih vodah in nameščene gnezdilnice. Populaciji mlakarice (Anas platyrhynchos) in zvonca (Bucephala clangula) sta v zmernem upadu,  z opaznimi medletnimi nihanji. Pri večini vrst se ugotovljeni trendi januarskih populacij v Sloveniji ujemajo s trendi prezimujočih regionalnih biogeografskih populacij v Evropi.

Navadne čigre (Sterna hirundo) so v celinski Sloveniji v zadnjih desetletjih redno gnezdile le na dveh do treh lokacijah. V zadnjih letih je gnezdenje v celinskem delu Slovenije omejeno na območji Drave in Spodnje Save. Od leta 2020 je edino gnezdišče vrste na Dravi Ptujsko jezero, saj je bilo zadnje gnezdenje v Ormoških lagunah zabeleženo leta 2011, na Ormoškem jezeru pa leta 2019. Na območju Spodnje Save od leta 2018 redno gnezdi na Brežiškem jezeru. Obstoj celinske populacije navadne čigre je popolnoma odvisen od upravljanja z gnezdišči. Celinska populacija navadne čigre v Sloveniji je ogrožena zaradi zaraščanja in erozije umetnih gnezdišč, plenjenja in izbruha visoko patogene aviarne influence v kolonijah. Kratkoročna rešitev tega izzivaje je možna z razvojem novih upravljavskih metod za vsakoletno pripravo ustreznih gnezdišč in obnovo gnezditvenih otokov, pri čemer pa sedanji pretežno prostovoljni model upravljanja dolgoročno ni vzdržen. Predlagamo oblikovanje novega, državno podprtega podpornega mehanizma. Ker je tudi populacija v JZ delu Slovenije, gnezdeča na obalnih mokriščih, povsem odvisna od razpoložljivosti in kvalitete umetnih gnezdišč, je za ohranitev navadne čigre v Sloveniji ključno nadaljnje izvajanje upravljavskih aktivnosti ter obseg človeških in finančnih virov za ta namen. Tako celinska kot celotna slovenska populacija navadne čigre sta v porastu, vendar vsaj v nekaterih letih s precej slabim gnezditvenim uspehom.

Monitoring populacij gozdnih ptic v Sloveniji je slabo razvit. Izjema so lovske statistike gozdnih kur, pri katerih pa metodologija na terenu ni jasno opredeljena. Gibanje populacij ptic, ki gnezdijo v gozdu, je prikazan le z eno izbrano vrsto – srednjim detlom (Dendrocoptes medius). Številčnost srednjega detla se od leta 2005 sistematično spremlja na dveh IBA/SPA: Mura in Krakovski gozd-Šentjernejsko polje. Med leti 2010–2022 je bilo število parov na teh območjih stabilno, zabeleženi pa so bili določeni posegi v prostor, ki bi lahko dolgoročno na populacijo vplivali negativno (intenzivna sečnja doba in obrečnih vrbovo-jelševih gozdov, goloseki).