Kazalec kaže spremembe površine in prostornine Triglavskega ledenika v obdobju 1992–2020 (meritve prostornine potekajo obdobno, zadnje so bile 2013), ter povprečno dekadno temperaturo talilne sezone (maj–oktober) na Kredarici v obdobju 1961–2020. Prikazana je tudi kumulativna specifična masna bilanca izbranih ledenikov v Evropi za obdobje 1946–2020. Izmerjena površina Triglavskega ledenika vključuje tako ledeniški led, kot tudi sneg neposredno na/ob njem, če ni navedeno drugače. Ledeniški led je v celoti razkrit le ob koncu nekaterih talilnih sezon in le izjemoma več let zapored. 

Masna bilanca je razlika med akumulacijo in taljenjem ledu oziroma snega na ledeniku. Zaradi spremenljive gostote snega in ledu je izražena v milimetrih vodnega ekvivalenta. Specifična masna bilanca pomeni, da gre za povprečno vrednost na enoto površine.

Ledenik je ledena gmota na Zemljinem površju, ki zaradi težnostne sile polzi po pobočjih navzdol. Nastane nad snežno mejo, kjer pade v večletnem povprečju več snega, kakor se ga stali. Sneg postopoma prehaja v led, ki polzi po površju pod nadmorsko višino snežne meje vse dotlej, dokler ledeniške gmote zaradi prevladujočega taljenja ne izginejo. Triglavski ledenik zaradi svoje majhnosti nima več vseh značilnosti ledenikov; za tovrstne majhne ledenike (manjše od 25 ha) se uveljavlja izraz glacieret (Cogley in drugi, 2011). Poleg izrazite senčne lege so za njihov obstoj zelo pomembni napihani sneg in snežni plazovi. Glavni dejavniki taljenja so sončno obsevanje (jakost, trajanje), temperatura zraka, padavine in veter (Gabrovec, Zakšek, 2007).

Spreminjanje obsega in prostornine ledenika je dober kazalec podnebnih sprememb. V zadnjem desetletju je za vse alpske ledenike značilno zelo hitro umikanje. V Sloveniji sta dva mala ledenika, ostanka nekdanjih ledenikov - Triglavski ledenik in Ledenik pod Skuto. Oba sta zaradi svoje skrajne jugovzhodne lege na območju Alp in nizke nadmorske višine še posebno občutljiva za podnebne spremembe. Zaradi majhnosti obeh slovenskih ledenikov je njihovo krčenje glede na trenutno površino in prostornino sorazmerno  večje kot pri drugih alpskih ledenikih. Datacije karbonatne  skorje in njen obstoj ob robu današnjega Triglavskega ledenika kažejo, da bi ledenik lahko vztrajal na tem mestu že vse od konca pleistocenske poledenitve (Lipar in drugi, 2021) pred okrog 12.000 leti in torej ni nastal v mali ledeni dobi,  hladnejšem obdobju med 14. in 19. stoletjem, kot so domnevali do sedaj.

Za vse alpske ledenike so značilna podobna nihanja v zadnjih 400 letih. Po višku v začetku 17. stoletja so naslednjih 250 let ohranili podoben obseg s skromnimi spremembami. Večina vzhodnoalpskih ledenikov je dosegla naslednji višek med letoma 1770 in 1780 ter sredi 19. stoletja. Po letu 1920 pa je opazno njihovo stalno umikanje. Med posameznimi leti in desetletji so bile očitne le razlike v hitrosti umikanja ledenikov.

Krčenje Triglavskega ledenika se je začelo stopnjevati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi vse hitrejšega tanjšanja ledu so se sredi ledenika začele pojavljati posamezne skalne grbine, dokler leta 1992 ledenik ni razpadel na dva ločena dela. Krčenje in razpadanje Triglavskega ledenika se nadaljuje, proces zastane le v letih z nadpovprečno visoko snežno odejo v pozni pomladi. To se je med drugim zgodilo leta 2004, ko je bilo v začetku julija na snegomerih pod ledenikom še več kot 2 m snega. Snežna odeja se je obdržala do konca talilne dobe, tako da ledenik ni pogledal izpod snega in zato meritve niso bile smiselne. Na njegovem spodnjem delu se je sneg obdržal še do konca poletja v letu 2005, zato je izmerjena površina v tem letu večja kakor v letu 2003. Najmanjša površina ledenika pred letom 2018 je bila izmerjena leta 2007, ko je znašala 0,6 ha. V letu 2008 je bil ledenik ob koncu talilne dobe še pretežno prekrit s snegom pretekle zime, izmerjena površina je bila zato 1,1 ha. Še bolj si je opomogel v letih 2009  in 2014. Prirast gre predvsem na račun dvakrat dveh, zaporedoma nadpovprečno snežnih sezon 2008/09–2009/10 in 2012/13–2013/14, v času katerih so se sprožili tudi številni snežni plazovi. Ti so prav tako med pomembnimi dejavniki, ki omogočajo nastanek ledenika oziroma njegov obstoj. Ob koncu talilne dobe 2010, med katero je bila večina ledeniškega površja pod debelimi plastmi starega snega, je meril 2,5 ha. Podobno je bilo ob koncu talilne dobe leta 2014, ko je meril 3,6 ha. Upoštevati moramo, da je bil takratni prirast posledica večmetrskih plasti ledeniškega firna oziroma dobro predelanega starega snega zadnje snežne sezone. Ta je bil zaradi specifične geografske lege Triglavskega ledenika šele na začetku več let ali celo desetletij dolge poti, da nastane iz njega zelenkasti firnski led, zaradi katerega se ga je nekoč oprijelo danes že skorajda pozabljeno ime Zeleni sneg.

Septembra 2013 so bile izvedene georadarske meritve (13 prerezov dolžine 40–82 m v smeri SSV–JJZ), ki so pokazale, da je površina ledeniškega ledu 0,38 ha (skupaj s snegom na/ob njem 2,5 ha), njegova prostornina pa 7400 m³. Največja debelina je bila na nekaj mestih 5 metrov, povprečna pa 1,95 m. Skupaj s snegom na/ob njem je bila tedaj največja skupna debelina 8 metrov, pri čemer v povprečju nikjer ni presegala 3 metrov.  

Trend naraščanja je zaustavila talilna doba 2015, ko se je površina ledenika več kot prepolovila, saj je merila 1,7 ha. Še precej bolj je upadla njegova debelina in s tem tudi prostornina, mestoma tudi do več metrov. Intenzivno taljenje je odneslo ves firnski presežek, ki se je nabral v predhodnih letih, natančneje od začetka snežne sezone 2005/06 pa s presledki vse do konca snežne sezone 2013/14. Podpovprečno sneženi sezoni sredi druge dekade tega stoletja  ter tema sledeči zelo topli poletji   so povzročili nadaljnje intenzivno taljenje firna iz prejšnji zim. in krčenje ter tanjšanje ledenika. Tudi precej nadpovprečno snežna sezona 2017/18, ki časovno v veliki meri sovpada z redilno dobo ledenika (november–april), ni zaustavila tega trenda, saj smo v nadaljevanju  zabeležili najtoplejšo povprečno temperaturo talilne sezone (maj–oktober) po letu 1955, odkar imamo na voljo podatke za Kredarico. Med enajstimi najtoplejšimi talilnimi sezonami so vse iz tega stoletja oziroma po letu 2000; med prvimi petimi pa kar štiri po letu 2012. Najtoplejšo talilno sezono smo zabeležili leta 2019.

V letih 2017–2019 je bila površina ledenika spet manjša od hektarja. Največja debelina ledeniških plasti,  skupaj s snegom na površju ledenika, ob koncu talilne dobe nikjer več ne presega 5 metrov. Ostala je samo še v kraško kotanjo ujeta zaplata ledeniškega ledu, ki je po specifični prostorninski gostoti vse bolj podoben vodnemu ledu. 

Natančna časovna opredelitev izginotja ledenika je nemogoča, saj ni moč dovolj natančno predvideti krajevnih podnebnih sprememb na območju Triglavskega ledenika, ki so posledica svetovnih podnebnih sprememb. Ob nadaljnjih, za nastanek ledenika neugodnih podnebnih razmerah v naslednjih letih, pa obstaja velika verjetnost, da se bo ledenik razkosal na več manjših delov in postopoma izginil. Tudi ob zadnji izmeri leta 2020 sta se pojavila sredi ledenika dva »otoka« skalnatega površja.

Ob začetku meritev v sredini petdesetih let 20. stoletja je bilo talilno obdobje še nekoliko krajše od redilnega, v zadnjih desetletjih pa je večinoma obratno. Prav zaradi povsem mejnih temperaturnih razmer (preglednica Povprečna temperatura (°C) talilne sezone na Kredarici po dekadah) in tem ustreznih vrednosti drugih dejavnikov za rast in krčenje ledenika, imamo opravka z zelo krhkim ledeniškim ravnovesjem. Če bo segrevanje ozračja tudi v prihodnje podobno intenzivno, kot je bilo v zadnjih dveh desetletjih, bo ledenik sčasoma dokončno izginil. Več snežnih padavin na območju ledenika, ki so ena od možnih posledic svetovnih sprememb podnebja, bo nekoliko upočasnilo njegovo  izginjanje.

Podatki iz bližnje meteorološke postaje na Kredarici kažejo, da ima povprečna temperatura talilne sezone precej veliko medletno spremenljivost, v kateri je prisoten značilen trend rasti, ki se ujema z opaženimi vzorci spreminjanja temperature tudi na drugih postajah v Alpah. Po dokaj ustaljenem povprečju v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je sledil minimum v sedemdesetih letih. Že na začetku osemdesetih let je začela temperatura v talilni sezoni naraščati, ta trend pa se je nadaljeval tudi v tem tisočletju. Primerjava šestih desetletnih nizov povprečne temperature talilne sezone (maj–oktober) med letoma 1961 in 2020 kaže prva dva večja temperaturna skoka: prvega v 80. letih. in drugega v začetku 21. stoletja (1,0 oz. 0,4 °C). Tudi povprečna temperatura talilne sezone zadnjega desetletnega niza (2011–2020), se je glede na predhodnega zvišala še za 0,5 °C.

Najvišjo povprečno temperaturo talilne sezone med letoma 1955 in 2020 so s 5,6 °C zabeležili  leta 2019 (kar za 0,4 °C višjo, kot izjemno toplega leta in tudi poletja 2003), najnižjo (1,7 °C) pa v letih 1972 in 1974. Povprečna temperatura zadnje talilne sezone (maj-oktober 2020) je bila s 4,4 °C tik nad dolgoletnim povprečjem (4,3 °C) za zadnje klimatološko obdobje (1991–2020); izstopal je zlasti precej hladen oktober oziroma zadnji mesec talilne sezone. Izrazito pretople glede na primerjalne podatke za klimatološko obdobje oziroma za več kot stopinjo Celzija so bile tudi talilne sezone leta 2012, 2017 in 2018. Pri morebitnem preobratu za rast ledenika bi potrebovali zaporedje podpovprečnih talilnih sezon ali pa zaporedje zelo sneženih zim. Vendarle ne gre prezreti, da je od začetka celoletnih meritev na Kredarici (1955) prvih enajst najtoplejših talilnih sezon iz obdobja od leta 2000 dalje. V prvi polovici tega 66 let dolgega  opazovalnega niza pa so skoraj vse talilne sezone od leta 2000 dalje, izjemi sta leti 2010 in 2014. V zadnjem obdobju se je ledenik sprva – v letih 2013 in 2014 – bistveno povečal, a že v naslednjih dveh zopet zmanjšal in dosegel površino izpred desetletja. K močnemu nazadovanju debeline oziroma prostornine ledenika v zadnjih letih sta pripomogli sorazmerno pozno (marec) zapadel sneg v redilni dobi in nadpovprečno toplo talilno obdobje, saj so bili kar štirje (junij–september) od šestih mesecev daleč nad dolgoletnim povprečjem; izjema je bil le močno prehladen september 2017. Zadnje leto (2020) se je krčenje prehodno spet zaustavilo.

V kolikor se bodo v naslednjih letih ponovile za krčenje ledeniške površine ugodne razmere, ki smo jim bili priča v obdobju 1992–2007 ter v letih 2011, 2012, 2015 in 2016–2019, se bo ledenik krčil tudi v prihodnje. V tem primeru se lahko zgodi, da bo ledenik v celoti izginil, kar mu je pretilo že na začetku tega tisočletja. Prav zaradi tega bo Triglavski ledenik tudi v prihodnje izjemno pomemben in eden redkih neposrednih kazalcev podnebnih sprememb pred domačim pragom. Podobna gibanja so značilna za vse alpske ledenike. Največje izgube mase so bile v obdobju 1946–2020 zabeležene tudi na ledenikih Sarennes (Francija), Careser (Italija) ter na ledeniku Hintereis (Avstrija), medtem ko se je masa pri nekaterih norveških ledenikih (Nigardsbreen) povečala; prehodno tudi na Maladeti v španski Pirenejih. Vzrok razlik v hitrosti sprememb so poleg spremenljivih vsakoletnih vremenskih dejavnikov tudi različna nadmorska višina, lega in velikost ledenikov.

Od leta 1900 do danes je območje Alp po podatkih Evropske okoljske agencije izgubile približno 50 % svoje mase ledu, kar je posledica predvsem povišanih poletnih temperatur. Nadaljnji umik ledenikov je previden tudi tekom 21. stoletja. Po zmerno optimističnem scenariju izpustov RCP4.5 naj bi se obseg evropskih ledenikov do leta 2100 glede na leto 2006 zmanjšal za od 22 do 84 %, pesimističen scenarij izpustov RCP 8.5 pa predvideva njihovo krčenje za 38–89 %. Največja relativna izguba prostornine je pričakovana v srednji Evropi, na Norveškem pa naj bi se, tudi po scenariju izpustov toplogrednih plinov SRES B2, do konca stoletja površine ledenikov zmanjšale za približno tretjino.