Bilančni presežek fosforja (P) predstavlja razliko med vnosom P na kmetijska zemljišča in odvzemom P s kmetijskih zemljišč s pridelkom kmetijskih rastlin. Skupen vnos je vsota P, ki ga na kmetijska zemljišča vnesemo z živinskimi gnojili, z mineralnimi gnojili, z drugimi organskimi gnojili (blata čistilnih naprav, komposti, digestati) ter P, ki pride na kmetijska zemljišča s semenom in sadilnim materialom. Odvzem P predstavlja P v pospravljenih rastlinskih pridelkih. Dolgoleten bilančni presežek P vodi v povečanje zalog P v tleh in predstavlja potencialno nevarnost za vode, dolgoleten bilančni primanjkljaj P pa predstavlja potencialno tveganje za zmanjšanje rodovitnosti tal. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za potencialno tveganje, saj je dejansko tveganje odvisno od številnih dejavnikov, kot so založenost tal s P, meteorološke razmere, sposobnost tal za vezavo P, načini kmetovanja itd. Za razliko od dušika (N), za katerega je značilno razmeroma hitro prehajanje iz tal v vode in zrak, je P v tleh razmeroma stabilen. Problematični so lahko dolgoročni presežki/primanjkljaji P, presežki/primanjkljaji v posameznih letih pa nimajo večjega vpliva na okolje in rodovitnost tal.

Bilančni presežki P so prikazani v tonah na ravni države in v kilogramih P na hektar kmetijskega zemljišča v uporabi. Predstavljeni so podatki za obdobje 1992–2021. Prikazana je tudi struktura vnosa in odvzema ter podana primerjava z državami Evropske unije (EU-28).

V strukturi vnosa fosforja (P) na kmetijska zemljišča v zadnjih petih letih (2017–2021) prevladujejo živinska gnojila (58 %), sledijo mineralna gnojila (40 %), druga organska gnojila (1,4 %) ter seme in sadilni material (0,5 %). Največ P odvzamemo s kmetijskih zemljišč s krmo s trajnega travinja (60 %), sledi odvzem z žiti (22 %) in zeleno krmo z njiv (14 %). Analiza trenda kaže, da se je v obdobju 1992–2021 skupni vnos P na kmetijska zemljišča zmanjšal od 14.601 ton na 8.306 ton letno, oziroma za 43 %. Zmanjšal se je tako vnos P z mineralnimi (–65 %) kot z živinskimi gnojili (–16 %). Odvzem P s kmetijskimi pridelki se je v obravnavanem obdobju povečeval. Analiza trenda kaže povečanje od 6.664 na 8.787 t letno, oziroma za 32 %.

Bilančni presežek P kaže jasen trend zmanjševanja. Za obdobje do leta 2003 so bili značilni presežki med 11 in 15 kg na hektar, po letu 2003 pa so večinoma manjši od 5 kg na hektar. Analiza trenda kaže, da se je bilančni presežek P v obdobju 1992–2021 zmanjšal za 104 % (od 15,2 na -0,6 kg P na hektar), pomeni za približno 0,5 kg P na hektar letno. Za bilančni presežek P so značilna precejšnja nihanja med leti. Velike razlike so pogojene predvsem z različnimi vremenskimi razmerami.

V obdobju 2004–2015 je bil v Sloveniji bilančni presežek P (+4,5 kg na hektar) nad povprečjem držav članic EU (+2,2 kg na hektar), pri čemer so se države med seboj precej razlikovale. Tako so imele npr. Hrvaška, Nizozemska in Danska v tem obdobju bilančne presežke med 8 in 9 kg P na hektar, Estonija, Bolgarija in Slovaška pa primanjkljaje med 4 in 6 kg na hektar.

Rezultate o bilančnih presežkih P je treba interpretirati v povezavi s podatki o založenosti tal s tem elementom. Potencialno tveganje za onesnaženje voda predstavljajo prevelike zaloge P v tleh in s tem tudi v talni raztopini. Rezultati analiz tal kažejo, da imamo v Sloveniji več težav s pomanjkanjem fosforja v tleh kot pa s presežki. V povprečju 79 % travniških in 44 % njivskih tal ne dosega optimalne založenosti s fosforjem, optimalna založenost pa je presežena na 9 % travniških in 26 % njivskih tal (Babnik in sod., 2011). Ugodno je, da je za živinorejske kmetije, ki razpolagajo z velikimi količinami P v živinskih gnojilih, značilen tudi velik odvzem P s pridelki (73 % skupnega odvzema predstavlja odvzem s krmo s trajnega travinja in z zeleno krmo z njiv). Nadaljnje zmanjševanje presežka P na ravni države zato ni želeno.