Kmetijska zemljišča so leta 2024 pokrivala 18,8 % varovanih območij narave. V varovana območja narave je vključenih 26,3 % vseh kmetijskih zemljišč. Bogata, naravna in kulturna dediščina ter pestra kulturna krajina je tudi posledica tradicionalnega kmetijstva v preteklosti. Varovana območja narave prispevajo k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, ki se bodo ohranili le, če bodo kmetje imeli za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes.

V Sloveniji se je v obdobju 2000–2023 intenzivnost kmetijske proizvodnje zmerno povečevala. Glavna razloga za to sta kontinuirano zmanjševanje števila kmetijskih gospodarstev in relativno stabilen obseg kmetijske pridelave. Koncentracija je potekala predvsem v smeri izboljšanja delovne intenzivnosti kmetijske pridelave oziroma zmanjševanja vložka dela na enoto površine oziroma proizvoda. Obremenitev s številom glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskega zemljišča v uporabi, se je v obdobju 2000–2020, podobno kot v izbranih državah članicah EU celo nekoliko zmanjšala.

Kljub temu, da se je izobrazbena raven na slovenskih kmetijskih gospodarstvih v obdobju 2000-2020 precej izboljšala, je še vedno precej neugodna. Še vedno ima več kot polovica gospodarjev zgolj praktične izkušnje za delo v kmetijstvu. V vseh starostnih razredih se povečuje število gospodarjev, ki imajo zaključeno eno od oblik formalne kmetijske izobrazbe.

Izmerjene koncentracije dušikovega dioksida in skupnih dušikovih oksidov v zunanjem zraku ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti. Zato ne predstavljajo nevarnosti za zdravje ljudi vegetacijo.

Izpusti toplogrednih plinov, predvsem metana in didušikovega oksida, so se od leta 1986 do 2022 v kmetijstvu zmanjšali za 16,3 %. Zmanjšanje je bilo največje v prašičereji, govedoreji ter na področju gnojenja kmetijskih rastlin. Hitro zmanjševanje izpustov je bilo značilno za prva leta tega obdobja do leta 2013. Od leta 2013 do leta 2016 so se izpusti povečali. Med letoma 2016 in 2021 so bili enakomerni ter se zmanjšali v letu 2022.