Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – industriji, prometu in široki rabi, to je v gospodinjstvih ter ostali rabi, ki vključuje javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo. Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah (tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe)). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv.

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju energetske učinkovitosti in zmanjševanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je zato pomembno tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti gospodarstva kot tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje z zmanjševanjem izpustov onesnaževal zunanjega zraka, toplogrednih plinov in drugih obremenitev okolja.

Raba končne energije je leta 2020 znašala 4.440 ktoe in se je zmanjšala drugo leto zapored, tokrat za 9,2 %. Zmanjšanje je predvsem posledica ukrepov za preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2, zato za zasledovanje trendov leto 2020 ni reprezentativno. Do zmanjšanja je prišlo v vseh sektorjih z izjemo gospodinjstev, kjer se je raba končne energije povečala za 1,4 %, kar lahko pripišemo temu, da smo zaradi ukrepov ob SARS-CoV-2 doma preživeli več časa. Največje zmanjšanje rabe končne energije je bilo doseženo v prometu (-18,5 %), potem pa v ostali rabi (-7,2 %) in industriji (-4,8 %). V obdobju 2000‒2020 se je raba končne energije zmanjšala za 2,2 %; najmanjšo vrednost je dosegla ravno leta 2020, največjo pa s 5.505 ktoe leta 2008, vmes se izmenjujejo nekajletna obdobja naraščanja in zmanjševanja.

Raba končne energije je bila leta 2020 13 % oz. 678 ktoe pod indikativno ciljno vrednostjo. Indikativni cilj, ki je z današnjega stališča premalo ambiciozen, je bil tako sicer dosežen, kar pa nikakor ne zagotavlja dolgoročnega obvladovanja rabe energije. Že kratkotrajna, a velika rast rabe končne energije v katerem izmed sektorjev lahko namreč povzroči tudi povečanje skupne rabe končne energije. Leta 2020 so bile pod indikativnimi ciljnimi vrednostmi tudi raba končne energije v prometu (-27,6 %), ostali rabi (-9,3 %) in industriji (-3,7 %), medtem ko je raba končne energije v gospodinjstvih indikativno ciljno vrednost presegala za 3 %. Raba končne energije je bila hkrati leta 2020 nižja tudi od cilja za leto 2030.

Promet je edini sektor, v katerem se je raba končne energije v obdobju 2000‒2020 povečala, in sicer za 29,4 % oz. 362 ktoe. Zlasti intenzivno je rasla v letih 2007 (s 13,3 %) in 2008 (s 17,7 %), ko je bila v opazovanem obdobju rekordna. V letih 2009 in 2010 se je raba zaradi gospodarske krize in spremembe razmerij pri cenah pogonskih goriv glede na sosednje države zmanjšala, po letu 2010 pa se, podobno kot pri skupni rabi končne energije, izmenjujejo nekajletna obdobja naraščanja in zmanjševanja, ki so posledica sprememb gospodarske rasti, prometne aktivnosti in razmerij pri cenah goriv v Sloveniji in sosednjih državah. Največje zmanjšanje je raba končne energije v prometu dosegla ravno leta 2020. Potem, ko je bil promet leta 2000 s 27 % drugi sektor po deležu, za industrijo, je leta 2007 s 34 % postal najpomembnejši sektor. Delež, ki je bil leta 2019 že 40-odstoten, se je leta 2020 zmanjšal na 36 % skupne rabe končne energije.

Raba končne energije v industriji se je v opazovanem obdobju zmanjšala za 9,8 % oz. 137 ktoe. Potem, ko je leta 2006 dosegla najvišjo vrednost v obdobju 2000‒2020, je sledilo zmanjšanje, najprej leta 2007 zaradi znižanja intenzivnosti rabe energije, zlasti zaradi ukinitve nekaterih energetsko intenzivnih proizvodnih procesov zaradi okoljskih zahtev, v letih 2008 in 2009 pa zaradi gospodarske krize. Od vključno leta 2014 dalje se je raba končne energije v tem sektorju zaradi večje gospodarske aktivnosti povečevala in je bila leta 2019 glede na leto 2013, ko je v opazovanem obdobju dosegla najnižjo vrednost, višja za 10,7 %. Povečanje v letu 2018 je bilo delno tudi posledica izboljšanja zajema statističnih podatkov o rabi energije v tem sektorju. Leta 2020 se je raba končne energije zmanjšala in je bila glede na leto 2013 višja le 5,4 %. Leta 2020 je industrija predstavljala 28-odstotni delež v skupni rabi končne energije, kar je za 2,4 odstotne točke manj kot leta 2000 in 3,1 odstotne točke več kot leta 2010. Sektor je bil leta 2000 po deležu največji, v obdobju 2009‒2013 pa šele tretji, tudi za gospodinjstvi.

V gospodinjstvih se je raba končne energije v obdobju 2000‒2020 zmanjšala za 13,4 % oz. 165 ktoe. Največjo vrednost je s 1.424 ktoe dosegla leta 2005. Leta 2014 je bila raba, kot posledica izrazito tople zime, nižja za 14,5 %. V obdobju 2017–2019 se je raba zmanjševala in leta 2019 dosegla najnižjo vrednost v opazovanem obdobju, leta 2020 pa se je ponovno povečala. Zaradi prevladujočega deleža energije za ogrevanje, so spremembe rabe energije v gospodinjstvih odvisne od tega, kako tople so zime. Raba energije se je v obdobju 2010‒2020 zmanjšala za 21,4 %, največ med vsemi sektorji, K temu je močno prispevalo povečanje učinkovitosti rabe energije zaradi izvajanja številnih ukrepov, ki jih spodbuja tudi Eko sklad. Delež rabe v gospodinjstvih v skupni rabi končne energije se je zmanjšal s 27 % leta 2000 na 24 % leta 2020.

V sektorju ostala raba (javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo) je bila raba končne energije leta 2020 glede na leto 2000 nižja za 23,6 %. Raba končne energije v tem sektorju je izrazito spremenljiva, kar je posledica načina njenega določanja. Rabe v tem sektorju se namreč ne spremlja, ampak se jo izračuna kot razliko med skupno rabo končne energije in rabo končne energije v preostalih sektorjih, kar otežuje razlago trendov. Z izjemo neposredne rabe geotermalne energije, statistika tudi ne spremlja rabe obnovljivih virov energije (OVE) v tem sektorju, kar pomeni, da stavbe storitvenega sektorja ob menjavi fosilnih goriv z OVE izpadejo iz statistike, kar lahko še dodatno prispeva k zmanjšanju rabe energije v tem sektorju. V obdobju 2015‒2019 se je raba končne energije v tem sektorju povečala za 1,4 %, in sicer predvsem zaradi povečanja rabe električne energije, leta 2020 pa se je močno zmanjšala in je bila glede na leto 2015 nižja za 5,9 %. Delež v skupni rabi končne energije je leta 2020 znašal 12 %.

Raba končne energije na prebivalca s 6,08 toe/preb tudi leta 2020 še naprej ostaja daleč najvišja v Luksemburgu, zaradi vpliva bencinskega turizma in prisotnosti energetsko intenzivnih dejavnosti, najnižja pa je bila z 1,06 toe/preb na Malti. Velike razlike med državami so posledica številnih dejavnikov, med drugim razlik v življenjskem standardu, učinkovitosti rabe energije ter strukturi rabe končne energije, podnebnih razmerah, strukturi gospodarstva, razpršenosti poselitve, razvitosti javnega prevoza, vpliva tranzitnega prometa idr. V Sloveniji je raba končne energije na prebivalca leta 2020 znašala 2,10 toe/preb in je bila 3 % višja od povprečja za EU-27. Glede na leto prej se je zmanjšala za 10,1 % (EU-27: -8,2 %), glede na leto 2000 pa za 8,8 % (EU-27: -11,3 %). V strukturi rabe končne energije je bilo leta 2020 v primerjavi z EU-27 opaziti nekoliko višji delež industrije (28 in 26 %), medtem ko je bil delež prometa znatno višji (36 in 28 %), deleža ostale rabe (12 in 17 %) in gospodinjstev (24 in 28 %) pa nižja.