Populacija velike pliskavke (Tursiops truncatus) v Sloveniji je del večje populacije, razširjene na območju severnega Jadrana. Stanje populacije v Sloveniji spremlja Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce. Slovenske vode letno uporablja med 40 in 100 velikih pliskavk. Kljub časovni variabilnost v gostoti in pogostosti uporabe območja je videti, da je trend populacije negativen in da ocenjeno število živali z leti nekoliko upada.

V Sloveniji vodovarstvena območja predstavljajo 17 % celotnega ozemlja. Od tega 61 % predstavlja gozd, 30 % kmetijska zemljišča, 6 % urbane površine ter 3 % druge površine. Od kmetijskih zemljišč na VVO je 49 % trajnih travnikov in pašnikov, 36 % njiv, po 5 % pa trajnih nasadov, kmetijskih zemljišč v zaraščanju ter ostalih kmetijskih zemljišč. V obdobju 2002-2011 so se povečale površine gozda (za 1,3 %) in urbanih zemljišč (za 2,3 %), zmanjšale pa površine kmetijskih zemljišč (za 1.228 ha, oziroma 1,2 %).

Čeprav hrup oddajajo vse vrste prometa, je najpomembnejši dejavnik okoljskega hrupa cestni promet. Delež prebivalcev, ki je izpostavljen prekomernim ravnem hrupa, je visok. Najbolj so izpostavljeni prebivalci mest, saj je v slednjih skoncentrirano največ prometa in prebivalstva. Vse bolj zaskrbljujoče je naraščanje hrupa v nočnem času, saj so ljudje na hrup takrat najbolj občutljivi.

V zadnjih letih so se vsebnosti kadmija in svinca v ledvicah in jetrih srnjadi zmanjšale, in sicer pod vrednost toksičnih koncentracij, ki bi lahko neposredno prizadele zdravstveno stanje osebkov te vrste. Kljub temu vsebnosti kadmija v notranjih organih srnjadi v številnih območjih Slovenije presegajo zakonsko dopustno vsebnost (upoštevaje primernost za prehrano ljudi). Problematična območja zaradi izpostavljenosti fluoridom so predvsem Dravsko-Ptujsko polje in Haloze, zaradi izpostavljenosti svincu pa Zgornja Mežiška dolina.