Glede na površino gozda predstavljajo krčitve zanemarljiv delež. Povprečje zadnjih desetih let znaša približno 405 ha/ leto (med 350–550 ha/ leto) in tako ne predstavlja bistvenega dejavnika pri spremembah gozdnatosti. Do leta 2008 je bilo največ krčitev posledica izgradnje infrastrukturnih objektov. V letu 2008 pa so se kot posledica spremembe Zakona o gozdovih, ki od takrat ob upoštevanju pogojev omogoča izdajo dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene do 0,5 ha, izjemno povečale krčitve gozdov za kmetijske namene. V letu 2009 so obsegale kar 85 %, v letu 2022 pa 74 % vseh krčitev.

Gozdovi v Sloveniji so razmeroma dobro ohranjeni, še posebno kar zadeva pestrost naravne sestave drevesnih vrst in vertikalne ter horizontalne strukturiranosti sestojev. Delež ohranjenih gozdov presega 50 %, močneje spremenjenih, večinoma zasmrečenih in izmenjanih gozdov je le nekaj več kot desetino.

Površine njiv in vrtov v ukrepih, ki zahtevajo gnojenje na podlagi hitrih talnih ali rastlinskih testov, so v zadnjih letih znatno presegle ciljno vrednost, ki je bila določena s Programom razvoja podeželja 2014−2020.

V obdobju po letu 2000 se je poraba dušika iz mineralnih gnojil sprva zmanjševala. Po letu 2009 se je poraba bolj ali manj ustalila na vrednosti okoli 27.500 ton, s tem, da so se v tem obdobju letne vrednosti gibale med 26.300 in 29.143 ton. Z izjemo leta 2021 je bila v zadnjih letih ciljna vrednost (< 28.000 t) dosežena. Izkazano povečanje v letu 2021 je bilo verjetno posledica nakupov mineralnih gnojil na zalogo, saj so se takrat nakazovale možne podražitve in motnje pri dobavi.

V obdobju 2005–2022 se je površina zemljišč v ukrepu Ekološko kmetovanje več kot podvojila (od 20.477 na 50.540 ha). Ciljna vrednost, ki je bila za leto 2020 določena z OP TGP (44.000 ha), je bila presežena že leta 2018. Novi cilji Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 so bistveno ambicioznejši in pretekli trendi kažejo, da bo njihovo doseganje zelo velik izziv.