Najbolj rodovitna kmetijska tla se v Sloveniji večinoma nahajajo na območjih, ki so s stališča izpiranja nitratov v podzemne vode najbolj ranljiva. To so predvsem območja vodnih teles podzemnih voda Krške, Dravske in Murske kotline, kjer v podzemni vodi ugotavljamo presežene koncentracije nitratov. Za ta območja so pretežno značilna plitva tla do globine 50 cm ter velik delež njiv v strukturi rabe tal, kar neugodno vpliva na nevarnost onesnaženja podzemnih voda z nitrati iz kmetijstva.

Slovenija ima kljub majhni površini izredno visoko vrstno pestrost. Med številnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami se številčnost mnogih zmanjšuje in obstaja možnost, da izumrejo, so ogrožene. Na rdečem seznamu ogroženih vrst v Sloveniji je, na primer, več kot štiri petine vseh znanih vrst dvoživk in plazilcev ter skoraj polovica, to je 41, vrst sesalcev.

Predelamo le polovico gradbenih odpadkov, medtem ko potreba po naravnih mineralnih surovinah narašča.

Skupne emisije predhodnikov ozona (NO_x, NMVOC, CO, CH₄) so se v obdobju 1990-2005 zmanjšale za 14 %, emisije iz energetskih virov pa za 17 %. Leta 2005 so znašale 124,38 kt. Energetski viri so prispevali 85 %. Največ so se zmanjšali izpusti iz prometa (19 %) zaradi uvajanja strožjih zahtev za izpuste iz vozil, ki kljub temu še vedno predstavlja glavni vir emisij. Cilji so določeni za emisije NMVOC in NO_x za leto 2010, za CH₄ pa v okviru Kjotskega protokola za obdobje 2008-2012.

Skupne emisije trdnih delcev (primarnih in sekundarnih) so se v obdobju 2000-2005 zmanjšale za 26 %. Leta 2005 so znašale 94 kt, 86 % emisij je bilo iz energetskih virov. Prevladovale so emisije sekundarnih trdnih delcev (90 % vseh emisij). V obdobju 2000-2005 so se emisije primarnih trdnih delcev povečale za 7 %, zlasti zaradi prometa, emisije sekundarnih delcev pa so se zmanjšale za 28 %, zaradi zmanjšanja emisij SO₂, NO_x in NH₃. Največji vir emisij je promet, sledijo transformacije.