Leta 2022 je Slovenija z upoštevanjem proizvodnje energije iz OVE v Sloveniji dosegla 22,9-odstotni delež OVE v bruto rabi končne energije. Za dosego 25-odstotnega zavezujočega nacionalnega ciljnega deleža OVE po Direktivi 2009/28/ES je Slovenija manjkajočo proizvodnjo iz OVE dokupila. V letu 2023 je bil delež OVE v bruto rabi končne energije 25,1-odstoten, kar je 5,3 odstotnih točk več kot leta 2005. Povečanje deleža OVE leta 2023 je posledica povečanja rabe OVE v vseh sektorjih, najbolj v sektorju proizvodnje električne energije iz OVE.

V obdobju 1961–2023 se je srednja višina morja ob slovenski obali povečala. Primerjava vrednosti desetletnega drsečega povprečja v prvem (1961–1970) in zadnjem (2014–2023) desetletju meritev kaže, da se je srednja letna višina morja ob slovenski obali v dobrih 50 letih zvišala za okoli 10 cm. Zvišanje morske gladine med letoma 1961 in 1995 ni imelo statistično značilnega trenda, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa gladina začne naraščati. V obdobju po letu 1995 rast srednje letne višine morja znaša v povprečju 3,5 mm na leto.

Po nadpovprečno vodnatih letih 2013 in 2014 so sledila podpovprečno leto 2015 in povprečno vodnata leta 2016–2021. Leto 2022 je bilo podpovprečno, leto 2023 pa je bilo ponovno nadpovprečno vodnato. Glede na letno rečno bilanco uvrščamo leto 2023 med najbolj vodnata leta v zgodovini hidroloških meritev. V obdobju 1961–2023 so bila izraziteje nadpovprečno vodnata leta 2013, 2014 in 2023, podpovprečno vodnata pa so bila leta 1983, 2003, 2007, 2011, 2015 in 2022.

Leta 2022 so se izpusti toplogrednih plinov (TGP) iz virov po Uredbi (EU) 2018/842 povečali za 3,2 % v primerjavi z letom prej, v letu 2023 pa so se zmanjšali za 4,4 % in so bili nižji od letnega cilja iz Uredbe za 7 %, s čimer je bila Indikativna letna vrednost dosežena. Cilj za leto 2030 iz NEPN 2020 je ambicioznejši in indikativna letna vrednost iz NEPN 2020 leta 2023 ni bila dosežena, zaostanek je bil 0,5 odstotne točke. Izpusti TGP so se leta 2023 zmanjšali v vseh sektorjih, z izjemo majhnega povečanja v sektorju industrije neETS, najbolj pa v sektorju prometa.

Kakovost zraka v slovenskih mestih se izboljšuje, vendar je zrak še zmeraj prekomerno onesnažen predvsem z NO₂ in z delci PM₁₀. Promet je eden glavnih vzrokov za to onesnaženje. Kakovost zraka se je v slovenskih mestih v obdobju gospodarske recesije po letu 2008 izboljševala, po letu 2016  ponovno poslabšala, med pandemijo izboljšala in po njej spet poslabšala. Dobra novica je, da podatki kažejo na trend izboljševanja.