Slovenski gozdovi so zastarani, sedanje razmerje razvojnih faz gozdov je neugodno, obnova gozdov poteka prepočasi oziroma površine v obnovo vpeljanih gozdov so premajhne, da bi lahko spremenili stanje neugodnega razmerja razvojnih faz gozda in tako zagotovili njegov trajnostni razvoj. Vloga gozdov kot ponora ogljika je s tem ogrožena.

Površine njiv in vrtov v ukrepih, ki zahtevajo gnojenje na podlagi hitrih talnih ali rastlinskih testov, so v zadnjih letih znatno presegle ciljno vrednost, ki je bila določena s Programom razvoja podeželja 2014−2020.

V obdobju po letu 2000 se je poraba dušika iz mineralnih gnojil sprva zmanjševala. Po letu 2009 se je poraba bolj ali manj ustalila na vrednosti okoli 27.500 ton, s tem, da so se v tem obdobju letne vrednosti gibale med 26.300 in 29.143 ton. Z izjemo leta 2021 je bila v zadnjih letih ciljna vrednost (< 28.000 t) dosežena. Izkazano povečanje v letu 2021 je bilo verjetno posledica nakupov mineralnih gnojil na zalogo, saj so se takrat nakazovale možne podražitve in motnje pri dobavi.

V obdobju 2005–2022 se je površina zemljišč v ukrepu Ekološko kmetovanje več kot podvojila (od 20.477 na 50.540 ha). Ciljna vrednost, ki je bila za leto 2020 določena z OP TGP (44.000 ha), je bila presežena že leta 2018. Novi cilji Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 so bistveno ambicioznejši in pretekli trendi kažejo, da bo njihovo doseganje zelo velik izziv.

Izpusti TGP na enoto prirejenega mleka kažejo po letu 2013 jasen in ugoden trend zmanjševanja. Ciljna vrednost za leto 2022 (< 0,704 kg CO₂ ekv na kg mleka) je bila dosežena. Pri prireji govejega mesa je trend intenzivnosti izpustov po letu 2014 ugoden, a nekoliko premalo intenziven. Doseganja cilja še ni mogoče komentirati, saj je bil kazalec, vključno s predlogom ciljnih vrednosti za obdobje 2022–2030, pripravljen šele v letu 2023.