V Sloveniji vodovarstvena območja predstavljajo 17 % celotnega ozemlja. Od tega 61 % predstavlja gozd, 30 % kmetijska zemljišča, 6 % urbane površine ter 3 % druge površine. Od kmetijskih zemljišč na VVO je 49 % trajnih travnikov in pašnikov, 36 % njiv, po 5 % pa trajnih nasadov, kmetijskih zemljišč v zaraščanju ter ostalih kmetijskih zemljišč. V obdobju 2002-2011 so se povečale površine gozda (za 1,3 %) in urbanih zemljišč (za 2,3 %), zmanjšale pa površine kmetijskih zemljišč (za 1.228 ha, oziroma 1,2 %).

Čeprav hrup oddajajo vse vrste prometa, je najpomembnejši dejavnik okoljskega hrupa cestni promet. Delež prebivalcev, ki je izpostavljen prekomernim ravnem hrupa, je visok. Najbolj so izpostavljeni prebivalci mest, saj je v slednjih skoncentrirano največ prometa in prebivalstva. Vse bolj zaskrbljujoče je naraščanje hrupa v nočnem času, saj so ljudje na hrup takrat najbolj občutljivi.

V zadnjih letih so se vsebnosti kadmija in svinca v ledvicah in jetrih srnjadi zmanjšale, in sicer pod vrednost toksičnih koncentracij, ki bi lahko neposredno prizadele zdravstveno stanje osebkov te vrste. Kljub temu vsebnosti kadmija v notranjih organih srnjadi v številnih območjih Slovenije presegajo zakonsko dopustno vsebnost (upoštevaje primernost za prehrano ljudi). Problematična območja zaradi izpostavljenosti fluoridom so predvsem Dravsko-Ptujsko polje in Haloze, zaradi izpostavljenosti svincu pa Zgornja Mežiška dolina.

V letu 2009 je količina nastalih odpadkov glede na predhodnje leto prvič rahlo upadla. Glede na leto 2008, je nastalo okoli 4 % manj odpadkov. Leta 2009 je bilo odstranjenih 27 %, predelanih pa 73 % odpadkov. Najbolj zaskrbljujoče ostaja ravnanje s komunalnimi odpadki, saj se jih še vedno odloži več kot 60 %. Kljub temu, da se v zadnjih letih količina predelanih odpadkov zvišuje in jih odstranjujemo manjše količine, se pri ravnanju z odpadki še vedno kaže veliko zaostajanje za razvitejšimi članicami Evropske unije.