Implicitna stopnja obdavčitve energije skozi celotno opazovano obdobje niha, v zadnjem obdobju pa postopoma pada. Leta 2021 je bila vrednost kazalca za Slovenijo za 7% nižja od povprečja EU-27. Pred letom 2009, ko se je znatno povečala, je bila od povprečja EU opazno nižja. Vzrok razlik so predvsem razlike v strukturi rabe energije, kjer je v Sloveniji izrazito večji delež tekočih goriv za pogon motornih vozil, in v višini obdavčitve posameznih energentov. Za ta kazalec ciljna vrednost ni zastavljena, spremljamo vrednost kazalca glede na raven v EU.

Emisijska produktivnost^*1 v Sloveniji se je leta 2021 izboljšala in je znašala 2,79 EUR₂₀₁₀/kg CO₂ ekv. Kljub napredku v zadnjih letih, je napredek na področju emisijske produktivnosti v Sloveniji v primerjavi z EU še vedno prepočasen, zato je treba še naprej krepiti povezavo med razvojem gospodarstva in ukrepi za zmanjšanje izpustov TGP.

Slovenija sodeluje v pobudi Evropski teden mobilnosti (ETM) že od vsega začetka, njeno izvajanje pa je v zadnjem desetletju postalo pomembna oblika promocije in spodbujanja trajnostne mobilnosti in celostnega načrtovanja prometa. Od začetka izvajanja leta 2002 je v pobudi ETM vsaj enkrat sodelovalo 136 slovenskih občin, vsa leta pa 7 občin. Število sodelujočih občin se skozi leta povečuje in je doseglo že skoraj polovico vseh občin. Gonilno silo pobude predstavlja mreža lokalnih koordinatorjev, ki jih podpira nacionalni koordinator ETM.

V letih 2016 in 2017 se je trend zmanjševanja specifičnih izpustov novih osebnih vozil ustavil, v letih 2018 in 2019 pa so se celo povečali. Po 10-odstotnem zmanjšanju v letu 2020 so specifični izpusti novih osebnih vozil leta 2021 ostali skoraj nespremenjeni in tako zaostali za zastavljenim ciljem za to leto. Leta 2022 so se specifični izpusti ponovno zmanjšali, in sicer za 6 %.

Povprečni izpusti vseh osebnih vozil so se v letu 2021 v primerjavi z letom prej prvič po letu 2016 nekoliko povečali. Ciljne vrednosti niso bile dosežene.

Večina obnove slovenskih gozdov še vedno poteka po naravni poti, s katero zagotavljamo stabilnost bodočih gozdnih sestojev in se prilagajamo spreminjajočim se rastiščnim razmeram, ki so posledica podnebnih sprememb. Obnova s sadnjo sadik in setvijo semena (umetna obnova) le dopolnjuje naravno obnovo takrat, ko se pojavijo motnje pri naravni obnovi gozda, ko ni možnosti za naravno nasemenitev, ob nevarnostih razvoja erozijskih procesov na razgaljenih gozdnih površinah (npr. zaradi ujm prizadeti sestoji) ali ko želimo spremeniti obstoječo, neustrezno drevesno (vrstno) sestavo gozda.