Cene pogonskih goriv bi lahko imele pomembno vlogo pri internalizaciji zunanjih stroškov prometa, vendar ta potencial v Sloveniji ni izkoriščen. Določanje cene goriv ima predvsem ekonomsko funkcijo in ni orodje okoljske politike. Obdavčitev goriv je v funkciji gospodarske politike države in se odziva na cene surove nafte na mednarodnem trgu, ki je odraz svetovne ponudbe in povpraševanja ter gepolitične (ne)stabilnosti. Cena pogonskih goriv zaradi geopolitične nestabilnosti in pandemije zadnjih 15 let močno niha, skladno z njo pa tudi njihova obdavčitev.

V Sloveniji je povprečna zaloga organskega ogljika v tleh (Corg) v obravnavanih kmetijskih zemljiščih (KZ) do globine 30 cm 92,9 t/ha, največja je v tleh barjanskih travnikov – 197,0 t/ha. V tleh KZ z ekstenzivno rabo, ki vključuje ekstenzivne sadovnjake (ES), trajne travnike (TR), zemljišča v zaraščanju (ZR) ter KZ porasla z drevesi in grmičevjem (DG), so bile zaloge Corg v razponu med 92,2 in 109,4 t/ha. Zaloga Corg v tleh vinogradov (VI), intenzivnih sadovnjakov (IS) in njiv (NJ) je bila od 60,0 do 92,7 t/ha.

Čeprav letno število smrtnih žrtev cestnega prometa v Sloveniji že desetletja upada in se je v od osamosvojitve zmanjšalo na približno tretjino, promet še zmeraj zahteva previsok davek – število prometnih nesreče z žrtvami ali huje poškodovanimi je na ravni izpred 30 let, število huje poškodovanih pa že 15 let stagnira. Prometne nesreče so v zadnjih desetih letih v povprečju zahtevale skoraj 110 življenj na leto, na srečo pa število umrlih v prometnih nesrečah v zadnjih desetih letih rahlo upada. Takšen pozitiven trend je značilen tudi za večino drugih evropskih držav.  

Slovenija sodi v krog držav članic EU, ki imajo nižjo raven specializacije kmetijstva. To se kaže v številu specializiranih kmetijskih gospodarstev (KMG) in površini kmetijskih zemljišč, ki jo ta gospodarstva obdelujejo. Specializirana KMG ustvarijo manjši delež prihodkov, kot znaša povprečje v Evropski uniji, kar kaže na to, da procesi koncentracije in specializacije proizvodnje v Sloveniji potekajo nekoliko počasneje.

V Sloveniji po oceni večino hrane uvozimo. Delež hrane domačega izvora se dolgoročno zmanjšuje. V letu 2022 je znašal le približno petino razpoložljive hrane na domačem trgu. Pred letom 2004 je bilo iz tujine uvožene manj kot polovica vse razpoložljive hrane, tako uvoz kot izvoz hrane pa sta se po vstopu Slovenije v EU občutno povečala. Izvoz se je povečal predvsem na račun nepredelanih, uvoz pa na račun predelanih proizvodov.