V Sloveniji obseg potniškega prevoza in prometa v zadnjih nekaj desetletjih narašča. Predvsem narašča obseg enega okoljsko najbolj obremenjujočih načinov – avtomobilskega prevoza. Njegov delež uvršča Slovenijo na neslavno tretje mesto med članicami EU, v katerih prebivalce za svoje poti največ uporabljajo osebni avto. Do pandemije je hitro naraščal tudi obseg okoljsko najbolj obremenjujočega letalskega prevoza, ki pa se po propadu nacionalnega prevoznika in pandemiji ni vrnil na raven pred letom 2020.

Slovenija je v prvem desetletju tega stoletja večino svojih vlaganj usmerila v cestno omrežje, predvsem v gradnjo avtocestnega križa. Železnice so bile med drugim tudi investicijsko zanemarjene in s tem nekonkurenčne cestnemu prevozu. Po letu 2011 se ta trend spreminja, čeprav se je skupni obseg investicij v prometno infrastrukturo po letu 2008 zmanjšal. Država od leta 2010 večji delež sredstev namenja posodobitvi in nadgradnji železniškega omrežja. Delež investicijskih sredstev v prometno infrastrukturo namenjenih železnici je leta 2015 znašal kar 58%, kar je nad povprečjem držav EEA-33.

Kakovost zraka v slovenskih mestih se izboljšuje, vendar je zrak še zmeraj prekomerno onesnažen predvsem z NO₂ in z delci PM₁₀. Promet je eden glavnih vzrokov za to onesnaženje. Kakovost zraka se je v slovenskih mestih v obdobju gospodarske recesije po letu 2008 izboljševala, po letu 2016  ponovno poslabšala, med pandemijo izboljšala in po njej spet poslabšala. Dobra novica je, da podatki kažejo na trend izboljševanja.

Bilančni presežek dušika v kmetijstvu se je v obdobju 1992–2023 zmanjševal. Analiza trenda kaže, da se je bruto bilančni presežek v tem obdobju v povprečju zmanjšal za 1,4 kg N/ha na leto oziroma za 54 % prek celotnega obdobja, neto presežek pa za 1,2 kg N/ha na leto oziroma za 85 %. Manjši bilančni presežek je bil predvsem posledica 43 % povečanega odvzema dušika s pridelki ter 6 % manjšega vnosa dušika na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi. Manjši presežek dušika kaže na boljše gospodarjenje z dušikom v kmetijstvu ter posledično na zmanjšanje izpustov dušikovih spojin v okolje.

Pogostost kmetijske suše v Sloveniji se v zadnjih desetletjih povečuje. Od leta 2000 je bila v Sloveniji zaradi suše v kmetijstvu sedemkrat razglašena naravna nesreča, najobsežnejše izmed njih so se zgodile v letih 2003, 2012, 2013, 2017 in 2022. Suša se pojavlja s čedalje večjo jakostjo ter na območjih in v letnih časih, kjer v preteklosti z njo ni bilo težav. Dodatno tveganje za nastanek škode v kmetijstvu predstavljajo hitro razvijajoče se suše v poletnem času (t. i. »rapidne suše«), ki se pojavljajo ob vročinskih valovih.