Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej pri zelenjavi, sadju, krompirju in prašičjem mesu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri živalskih proizvodih (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih posameznih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.

Glavni vir obnovljive energije iz kmetijstva je proizvodnja električne energije iz bioplina. Proizvodnja električne energije iz »kmetijskih« bioplinskih naprav vključenih v podporno shemo za električno energijo proizvedeno iz OVE je narasla iz 0,04 kToe v letu 2004 na 10,67 kToe v letu 2011, nato pa padla na 5,18 kToe v letu 2024. Padec proizvodnje električne energije je v zadnjih letih predvsem zaradi izteka pravice do podpore, ki traja sicer 15 let.

Delež kmetijskih zemljišč z visoko naravno vrednostjo se od leta 2018 ne spreminja bistveno.

Za Slovenijo je značilna velika krajinska raznolikost, ki je primarno posledica razgibanega reliefa, različnih podnebnih razmer, tipov tal, rabe zemljišč in drobno posestne lastniške strukture.

Skupno število registriranih sort (vpisane v sortno listo RS) se je pri strnih žitih, koruzi in krompirju od leta 2011 zmanjšalo, v istem obdobju se je stalno povečevalo število sort oljnic, predvsem na račun domačih sort, ki so vpisane kot ohranjevalne sorte in vpisa večjega števila tujih hibridov sončnic. Število drugih skupin poljščin je ostalo na podobni ravni. Pri rži in ovsu je delež petih v pridelavi najbolj razširjenih sort 100 %.

V Sloveniji je bilo v letu 2024  29 % otrok (0-14 let) izpostavljenih koncentracijam 0-20 µg PM₁₀/m³  in 71% otrok (0-14 let) izpostavljenih koncentracijam 21-30 µg/m³, v večjih mestih. V Evropi večina otrok živi v okolju, kjer so koncentracije delcev PM₁₀ pod 26 µg/m³.