V Sloveniji se je v obdobju 2000–2023 intenzivnost kmetijske proizvodnje zmerno povečevala. Glavna razloga za to sta kontinuirano zmanjševanje števila kmetijskih gospodarstev in relativno stabilen obseg kmetijske pridelave. Koncentracija je potekala predvsem v smeri izboljšanja delovne intenzivnosti kmetijske pridelave oziroma zmanjševanja vložka dela na enoto površine oziroma proizvoda. Obremenitev s številom glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskega zemljišča v uporabi, se je v obdobju 2000–2020, podobno kot v izbranih državah članicah EU celo nekoliko zmanjšala.

V Sloveniji obseg potniškega prevoza in prometa v zadnjih nekaj desetletjih narašča. Predvsem narašča obseg enega okoljsko najbolj obremenjujočih načinov – avtomobilskega prevoza. Njegov delež uvršča Slovenijo na neslavno tretje mesto med članicami EU, v katerih prebivalce za svoje poti največ uporabljajo osebni avto. Do pandemije je hitro naraščal tudi obseg okoljsko najbolj obremenjujočega letalskega prevoza, ki pa se po propadu nacionalnega prevoznika in pandemiji ni vrnil na raven pred letom 2020.

Izmerjene koncentracije dušikovega dioksida in skupnih dušikovih oksidov v zunanjem zraku ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti. Zato ne predstavljajo nevarnosti za zdravje ljudi in vegetacijo.

V Sloveniji obdelujemo nekaj več kot 8 arov (0,08 hektara) njiv na prebivalca, kar je dobra tretjina povprečja držav Evropske unije (EU-27), ki znaša 22 arov njiv na prebivalca (podatki za leto 2022). Ta površina se med leti 2000 in 2022 ni bistveno spremenila, kar kaže na to, da Slovenija ohranja svoj pridelovalni potencial.

Površine zemljišč, pripravljene za namakanje, so se v obdobju 2000–2023 povečale iz 4.554 ha na 6.659 ha, njihov delež v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi pa od 0,9 % na 1,4 %. Poraba vode na hektar namakanih zemljišč, ki je močno odvisna od vremenskih razmer v posameznem letu, se je po letu 2000 zmanjšala. Slovenija spada v krog držav EU z najmanjšim deležem kmetijskih zemljišč v uporabi pripravljenih za namakanje.