Vrednost kmetijske proizvodnje v Sloveniji v obdobju 1995–2024 niha, kar je lahko posledica sprememb v cenah kmetijskih pridelkov, sprememb v fizičnem obsegu proizvodnje ali kombinacije obojega. V zadnjem obdobju so bila ključna velika nihanja fizičnega obsega (in posledično vrednosti) kmetijske proizvodnje, predvsem v rastlinski pridelavi, v zadnjih letih pa sočasno tudi intenzivno nihanje cen pridelkov in cen inputov za kmetijstvo. Vrednost kmetijske proizvodnje, preračunana na prebivalca Slovenije, prav tako niha v analiziranem obdobju, z nekoliko negativnim dolgoročnim trendom.

Analiza založenosti tal z rastlinam dostopnim fosforjem (P₂O₅) in kalijem (K₂O) kaže velike razlike med rabami tal. Na njivah je oskrbljenost s P₂O₅ v 39 % vzorcev premajhna, sledijo dobro oskrbljena tla (34 %) in tla kjer je rastlinam dostopnega fosforja preveč (27 %). V trajnih nasadih je oskrbljenost s P₂O₅ enakomerno porazdeljena med vse razrede, kar kaže na raznolike pridelovalne prakse. Največji primanjkljaj fosforja je ugotovljen na trajnih travnikih, kjer ima kar 78 % tal prenizko vsebnost fosforja.

V Sloveniji po oceni večino hrane uvozimo. Pred letom 2004 je bilo iz tujine uvožene manj kot polovica vse razpoložljive hrane, tako uvoz kot izvoz hrane pa sta se po pristopu Slovenije k EU občutno povečala. Delež uvožene hrane se je nato vztrajno povečeval, po letu 2020 pa je bila le še manj kot petina razpoložljive hrane domačega izvora. Večino hrane Slovenija uvozi iz držav članic Evropske unije, približno 60 % pa je uvozi iz sosednjih držav (Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska). Od analiziranih proizvodov Slovenija uvozi največ žita, sadja, zelenjave in sladkorja.

V Sloveniji postaja reja avtohtonih domačih živali vedno manj privlačna, ogroženih je kar 14 od skupno 15 avtohtonih pasem in rase domačih živali, neogrožena je le kranjska čebela. Ogroženih je tudi 13 od skupno 14 tradicionalnih pasem. Delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami se povečuje, ker so npr. le te trenutno komercialno zanimivejše. Vendar so manj prilagodljive na lokalne razmere, genetski material prilagojenih pasem pa se izgublja.

Izpusti toplogrednih plinov v kmetijstvu so se od leta 1986 do 2023 zmanjšali za 20,5 %. Zmanjšanje je bilo največje v prašičereji, govedoreji ter na področju gnojenja kmetijskih rastlin. Hitro zmanjševanje izpustov je bilo značilno za prva leta tega obdobja do leta 2013. Od leta 2013 do leta 2016 so se izpusti povečali in do leta 2021 ostali na podobni ravni, zatem pa so se ponovno precej zmanjšali. V letu 2023 je Slovenija dosegla cilj. Glede na leto 2005 so se izpusti zmanjšali za 7,4 %.