Skupna raba energije (za to količino se ponekod uporablja
tudi izraz oskrba z energijo oz. primarna raba energije) je količina energije,
ki je potrebna za zadostitev potreb po energiji v državi. Izračunana je kot
vsota celotne rabe energije v obliki trdnih, tekočih, plinastih goriv,
jedrskega goriva ter obnovljivih virov energije in neto uvoza električne
energije.

Podatek o skupni rabi energije po gorivih ob upoštevanju
različnega okoljskega odtisa goriv omogoča oceno vpliva rabe energije na
okolje. Raba fosilnih goriv povzroča izpuste toplogrednih plinov in onesnaževal
zraka, pri čemer so izpusti ob rabi zemeljskega plina občutno nižji kot pri
rabi premoga. Poleg tega je pridobivanje in transport fosilnih goriv pomemben
element obremenjevanja okolja. Raba fosilnih goriv je omejena tudi z zalogami.
Raba jedrske energije ne povzroča izpustov toplogrednih plinov ali onesnaževal
zraka, problematična pa je zaradi jedrskih odpadkov in nevarnosti nesreč.
Okolje z vidika izpustov najmanj obremenjuje raba obnovljivih virov energije,
kljub temu pa raba te energije lahko vpliva na ekosistem ali pokrajino. Iz tega
sledi, da raba energije katerekoli vrste vpliva na okolje. Zmanjšanje vpliva je
možno doseči s spremembo deleža goriv, predvsem pa z nižjo rabo energije, h
kateri lahko pomembno pripomore učinkovitejša raba energije.

Skupna raba energije je leta 2012 znašala  6.988 ktoe. Glede na
leto 2011 se je zmanjšala za 3,4 %, v obdobju 1992 do 2012 pa se je raba
povečevala za 1,5 % letno. Najvišja raba je bila dosežena leta 2008 v višini 7.650 ktoe. V strukturi skupne rabe energije so leta 2012
prevladovala tekoča goriva (35 %), sledila je jedrska energija  (21 %), trdna goriva so imela 20 % delež,
obnovljivi viri energije (OVE) so predstavljali 15 % in zemeljski plin 10 %.
Neto uvoz električne energije je predstavljal -1,1 %  skupne rabe (več električne energije je bilo
izvožene kot uvožene).

Raba fosilnih goriv se je v obdobju 1992-2000 povečala za 20
%. K temu je v največji meri prispevalo povečanje porabe tekočih goriv za
94 %, poraba zemeljskega plina se je povečala za 34 %, poraba trdnih
goriv pa zmanjšala za 13 %. Raba jedrske energije se je povečala za
20 %, raba obnovljivih virov energije pa za 49 %, kar je v veliki
meri posledica izboljšane ocene o rabi lesne biomase leta 2000. Skupna raba
energije se je v tem obdobju povečala za 25 %. V obdobju 2000 – 2012 je prišlo
do zmanjšanja porabe zemeljskega plina za 14 %, kar je v največji meri
posledica gospodarske krize in ustavitve proizvodnje metanola leta 2011, zaradi
česar se je močno zmanjšala poraba zemeljskega plina za energetske namene in neenergetske namene v industriji. Oskrba z ostalimi
energenti se je povečala, pri čemer pa so trendi znotraj obdobja zelo razgibani.
Najbolj se je povečala raba obnovljivih virov energije (za 32 %), k čemur je v
veliki meri pripomoglo izboljšanje statistike OVE pomembno pa tudi spodbujanje
rabe OVE, kar je vplivalo na 54 % porast rabe ostalih OVE (biomasa,
geotermalna, sončna). Oskrba s hidro energijo je leta 2012 bila malo višja kot
leta 2000 (Za več informacij glej kazalec EN18 Obnovljivi viri energije).
Oskrba s tekočimi gorivi se je povečala za 11 %, s trdnimi gorivi pa za 3 %.
Neto uvoz električne energije se je minimalno zmanjšal (za 2 %). Raba
skupne energije pa se je povečala za 8 %. V letu 2012 se je raba vseh
energentov z izjemo OVE zmanjšala, najbolj jedrske energije zaradi remontnega
ciklusa.

Zaradi razlik v rasti porabe posameznih energentov so se
spremenili tudi deleži v skupni rabi energije. Leta 2012 je bil delež tekočih
goriv glede na leto 2000 manjši za 2 odstotni točki, glede na leto 1992 pa večji
za skoraj 4 odstotne točke. Jedrska energija je svoj delež povečala za 1,5 odstotne
točke glede na leto 2000 in 0,8 odstotne točke glede na leto 1992. Delež plinastih
goriv se je zmanjšal in sicer za 2,6 odstotni točki glede na leto 2000 in
1,7 odstotne točke glede na leto 1992. Trdna goriva se uporabljajo samo v
proizvodnji električne energije in toplote ter v industriji (proizvodnja
papirja in vlaknin, proizvodnja cementa).

Zaradi sprememb v deležih goriv v skupni rabi energije se
spreminja tudi CO2 intenzivnost skupne rabe energije kar vpliva na skupne
izpuste CO2. V obdobju 1992-2011 se je zmanjšala za 13 %. Po drugi strani
se je povečala skupna raba energije za 39 %.  Rezultat tega je, da so se izpusti iz
energetskih virov v obdobju 1992-2011 povečali za 20 %.

V prihodnje se zaradi tehnoloških izboljšav v sektorju
transformacije, ki bo vključevala tudi zamenjavo goriv, zaradi nadaljevanja
trenda zamenjave tekočih goriv s plinastimi gorivi, lesno biomaso ter ostalimi
obnovljivimi viri v široki rabi ter večje rabe obnovljivih virov energije tudi
v ostalih sektorjih pričakuje večje spremembe v strukturi skupne rabe energije
v smeri nižjega vpliva na okolje in s tem nižjih emisij CO2. Poleg tega se
zaradi izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije pričakuje zmanjšanje rabe
primarne energije, saj si je EU v direktivi o energetski učinkovitosti zadala
cilj, da skupna raba energije na nivoju EU 27 leta 2020 ne bo višja od 1.474 Mtoe, kar je 13 % manj od skupne rabe energije v EU27
leta 2011. Države članice so morale cilje energetske učinkovitosti, ki morajo
biti izraženi tudi kot absolutna raven skupne rabe energije Evropski Komisiji
sporočiti do 30. aprila 2013, kar so vse države z izjemo Slovenije storile. Pričakovana
skupna raba energije do leta 2020 mora biti tudi v Akcijskih načrtih za
energetsko učinkovitost, ki morajo biti pripravljeni vsake tri leta. Prvi načrt
na podlagi direktive o energetski učinkovitosti mora biti pripravljen do 30.
aprila 2014.

Rast skupne rabe energije v EU-27 je bila v obdobju 1992-2011
0,2 %, v obdobju 2000-2011 pa -0,1 %. To je 1,5 oz. 1,1 odstotne točke
manj kot v Sloveniji. V letu 2011 je bila rast negativna v EU-27 z -3,5 %
in tudi v Sloveniji z -3,4 %. V strukturi rabe skupne energije v EU-27 je bil
leta 2011 delež tekočih goriv s 35 % enak kot v Sloveniji, občutno večji
je  bil delež plinastih goriv (23 %),
manjši pa so bili deleži jedrske energije (14 %), trdnih goriv (17 %) in
obnovljivih virov (10 %).

Skupna raba energije nam daje celovito sliko o rabi
energije v državi. Zato nanjo vpliva celoten spekter zakonodaje s področja
energetike (učinkovita raba energije, obnovljivi viri energije, itd.) in
zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (trgovanje z emisijskimi kuponi) ter
onesnaževal zraka (mejne koncentracije emisij za posamezne naprave). Ker so
cilji politik na zgoraj omenjenih področjih usmerjeni v zmanjšanje vpliva
energetike na okolje, se v prihodnje pričakuje večje strukturne spremembe v
smeri povečanja porabe zemeljskega plina in obnovljivih virov ter predvsem v
smeri večje učinkovitosti rabe energije.