Ekološki odtis (angl. ecological footprint, v slovenskih prevodih tudi okoljski odtis) je eden najbolj uveljavljenih sinteznih okoljskih kazalcev, ki ponazarjajo pritiske socialno-ekonomskega razvoja na okolje oziroma človekovo poseganje v biosfero. Z ekološkim odtisom spremljamo obseg biološko produktivnih kopenskih in vodnih površin, potrebnih za proizvodnjo porabljenih virov, umestitev infrastrukture in absorpcijo proizvedenih odpadnih snovi. Ekološki odtis ponazarja površino, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja, in se izraža v globalnih hektarih (gha; običajno na prebivalca), kar omogoča primerjavo med različnimi državami in regijami.

Kazalec prikazuje sestavo ekološkega odtisa in biokapaciteto v Sloveniji v obdobju 1992–2019, sestavo ekološkega odtisa glede na kategorije potrošnje (bivališča, osebni promet, hrana, blago in storitve) in tipe zemljišč v Sloveniji leta 2019 ter primerjavo slovenskega ekološkega odtisa z državami EU-27 v letu 2019. Prav tako pa vključuje sestavo ekološkega odtisa in biokapacitete v Sloveniji v obdobju 1992-2019.

V izračune ekološkega odtisa so vključene biološko produktivne površine na kopnem in v vodah, ki so namenjene potrošnji (proizvodnja hrane, krme, vlaken, gozdnih proizvodov in industrijskih rastlin z gospodarskim pomenom), pozidanim površinam in infrastrukturi ter absorpciji ogljikovega dioksida (preračunano v gozdne površine, potrebne za vezavo emisij ogljikovega dioksida iz izgorevanja fosilnih goriv). Ekološki odtis spremlja rabo šestih kategorij produktivnih površin: obdelovalne površine, pašne površine, gozdovi (tj. raba gozdnih proizvodov), ribolovna območja, pozidane površine in površine, potrebne za absorpcijo ogljičnega odtisa.

Medtem ko ekološki odtis ponazarja obseg potrošnje določenega območja (na primer mesta, regije, države ipd.), se za prikaz produktivnosti njegovih površin uporablja tako imenovana biokapaciteta. Skupna biokapaciteta območja, ki je vsota biokapacitete obdelovalnih površin, pašnih površin, gozdov, ribolovnih območij in pozidanih površin, se prav tako izraža v globalnih hektarih (gha). Ker so globalni hektari standardizirana enota (tj. hektar s povprečno produktivnostjo vseh biološko produktivnih površin na svetu), so omogočene tako primerjave med ekološkim odtisom in biokapaciteto izbranega območja kot tudi medsebojne primerjave različnih območij.

Razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto določenega območja pokaže bodisi ekološki primanjkljaj ali presežek. Ekološki primanjkljaj se pojavi, ko prebivalstvo tega območja porablja več virov kot jih zagotavlja produktivnost površin območja, na katerem živijo. Država lahko ustvarja ekološki deficit zaradi prekomerne rabe lastnih naravnih virov z netrajnostnimi praksami (npr. prekomerna paša, prelov, deforestacija ipd.), ker v atmosfero emitira več CO₂ kot se ga veže v njenih ponorih ali pa s porabo (uvozom) biokapacitete drugih držav. V primeru ekološkega presežka pa je biokapaciteta države večja od ekološkega odtisa, saj njeni prebivalci porabljajo manj virov od razpoložljivih v državi. Razmerje med ekološkim odtisom prebivalcev določenega območja in povprečno razpoložljivo biokapaciteto na prebivalca planeta pove, koliko planetov bi potrebovali, da bi lahko vsem prebivalcem sveta zagotavljali primerljiv življenjski slog ob prevladujočem stanju tehnologije in praksah upravljanja virov.

V zadnjih desetletjih se ekološki odtis človeštva in s tem pritiski na okolje vztrajno povečujejo. V določeni meri je vzrok v povečevanju števila prebivalcev, hkrati pa marsikje po svetu narašča tudi ekološki odtis na prebivalca. Od začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ko je človeštvo prvič prekoračilo obnovitvene zmožnosti planeta, je ekološki odtis stalno presegal biokapaciteto ekosistemov na Zemlji, zlasti še na račun hitro rastočega ogljičnega odtisa zaradi rabe fosilnih goriv. To je privedlo do situacije, ko imajo ekološki presežek (oziroma rezervo) le še posamezne države v razvoju (predvsem v Latinski Ameriki in Podsaharski Afriki) oziroma države z bogatimi naravnimi viri in hkrati manjšo gostoto poselitve.

V obdobju 1961–2019 se je globalni ekološki odtis povečal s 7,2 na 20,5 milijarde gha oziroma z 2,35 na 2,58 gha na prebivalca. V letu 2019 je k svetovnemu ekološkemu odtisu največ prispeval ogljični odtis (1,59 gha na prebivalca), sledila pa sta odtisa obdelovalnih površin (0,5 gha na prebivalca) in gozdnih proizvodov (0,27 gha na prebivalca). Ob dejstvu, da je globalna biokapaciteta v letu 2019 znašala 1,55 gha na prebivalca, lahko ugotovimo ekološki primanjkljaj v obsegu 1,03 gha na prebivalca oziroma dobrih 70 % razpoložljive biokapacitete planeta. Ekološki primanjkljaj na prebivalca se povečuje že vse od sedemdesetih let dvajsetega stoletja, delno na račun povečanja ekološkega odtisa, v večji meri pa na račun zmanjšanja razpoložljive biokapacitete na prebivalca. Ob prizadevanjih za povečanje produktivnosti ekosistemov, zlasti kmetijskih, se je v obdobju 1961–2019 svetovna biokapaciteta povečala z 9,61 na 12,04 milijarde gha, a je zaradi sočasne hitrejše rasti števila prebivalstva zabeležila upad s 3,18 na 1,55 gha na prebivalca. Povečevanje ekološkega primanjkljaja pomeni, da se naravni kapital porablja hitreje od njegove zmožnosti obnavljanja, kar ga dolgoročno zmanjšuje oziroma degradira ekosistemske storitve planeta. V letu 2019 so največji ekološki odtis na prebivalca imeli Luksemburg (12,26 gha na prebivalca), Katar (11,99 gha na prebivalca) in Združeni Arabski Emirati (8,87 gha na prebivalca), najmanjšega pa Ruanda (0,61 gha na prebivalca), Haiti (0,61 gha na prebivalca) in Jemen (0,63 gha na prebivalca).

V državah članicah EU-27 je ekološki odtis zelo hitro naraščal v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, nato pa ostajal razmeroma stabilen in se po letu 2010 nekoliko zmanjšal. V letu 2019 je za vse evropske države znašal 4,86 gha na prebivalca,  kar je za Severno Ameriko (7,79 gha na prebivalca) in Avstralijo (6,14) tretji največji ekološki odtis med regijami sveta. Ekološki primanjkljaj evropskih držav pokriva zlasti uvoz biokapacitete iz drugih delov sveta in obremenjevanje svetovnih ponorov ogljikovega dioksida. Če bi po celem svetu zagotavljali življenjski slog, podoben evropskemu, bi to zahtevalo biokapaciteto 3,1 planeta Zemlja. Največji ekološki odtis na prebivalca so leta 2019 med državami EU-27 imele Luksemburg (12,26 gha na prebivalca), Estonija (7,86 gha na prebivalca), Danska (7,3 gha na prebivalca), Belgija (7,22 gha na prebivalca) in Latvija (7,03 gha na prebivalca). Z izjemo redkeje poseljenih držav z visoko biokapaciteto na severu Evrope (Finska, Estonija, Latvija) vse ostale evropske države izkazujejo ekološki primanjkljaj.

Slovenija je bila leta 2019 z ekološkim odtisom 5,23 gha na prebivalca nekoliko pod povprečjem držav članic Evropske unije (5,42 gha na prebivalca), oz. na 11. mestu med državami EU-27. Po osamosvojitvi Slovenije je ekološki odtis stalno naraščal in se do leta 2007 podvojil (s 3,27 gha na prebivalca leta 1992 na 6,87 gha na prebivalca leta 2007). Upad ekološkega odtisa po letu 2008 povezujemo s svetovno finančno-gospodarsko krizo, ki je znižala dohodke prebivalcev in posledično tudi potrošnjo. Podoben trend izkazujejo tudi države članice EU-27, kjer se upadanje ekološkega odtisa še nadaljuje, medtem ko se je v Sloveniji po letu 2013 (4,57 gha na prebivalca) trend obrnil in ekološki odtis ponovno povečal. Slednje za Slovenijo kaže na veliko mero povezanosti gospodarske rasti in pritiskov na okolje. Napovedi za do leta 2022 prav tako predvidevajo, da je ekološki odtis upadel na račun epidemije Covid-19 in posledičnega zmanjšanja gospodarske aktivnosti.

V sestavi ekološkega odtisa Slovenije ima največji delež ogljični odtis (56 % v letu 2019). Slednji je v Sloveniji enak v primerjavi s povprečjem v Evropski uniji in nižji v primerjavi s svetom (60 %). Do razlik v strukturi prihaja tudi pri ostalih kategorijah. V ekološkem odtisu Slovenije predstavljajo gozdni proizvodi drugi največji delež (23,1 %). Nadpovprečen delež gozdnih proizvodov je povezan predvsem z večjo porabo lesa v gradbeništvu in pri ogrevanju. Na tretjem mestu so pašne površine (13,7 %), sledijo obdelovalne površine (4,6 %). Najmanjši delež predstavljajo ribolovna območja (1,3 %) ter pozidane površine (1,3 %).

 Glede na kategorije potrošnje k ekološkemu odtisu največ prispevajo bivališča (25,8 %) ter osebni promet (20,0 %). K ekološkemu odtisu prispevajo še hrana (18,8 %), storitve (17,9 %) in blago (17,5 %). 

Izpostaviti velja tudi sestavo biokapacitete v Sloveniji (2,44 gha na prebivalca), h kateri kar 76 % prispevajo gozdovi. V državah EU-27 (48 %) in na svetu (43 %) je ta prispevek v povprečju manjši, kar kaže na veliko gozdno bogastvo Slovenije. Na drugi strani pa je v Sloveniji manjši prispevek obdelovalnih površin (6,6 % v primerjavi z 12,3 % na svetu). Ribolovna območja v Sloveniji so premajhna, da bi bistveno prispevala k biokapaciteti, medtem ko v državah EU-27 in svetu nanje odpade okrog 10 %.

Čeprav ima Slovenija za svetovne razmere nadpovprečno biokapaciteto (2,44 gha na prebivalca), spada med države z ekološkim primanjkljajem in življenjskim slogom na ravni potrebne biokapacitete 3,37 planeta Zemlja (leto 2019). Rast ekološkega odtisa je tudi v celoti v nasprotju s strateškimi cilji države, med drugim zapisanimi v strategiji razvoja Slovenije in nacionalnem programu varstva okolja za obdobje do leta 2030, v katerem bi se moral ekološki odtis na prebivalca zmanjšati za najmanj 20 % in nikakor ne več naraščati.

Biokapaciteta se v Sloveniji na letni ravni bistveno ne spreminja in je v celotnem obdobju med 1992 in 2019 na približno enaki ravni. Precej bolj variira ekološki odtis, ki je leta 1992 znašal 6 514 505 globalnih hektarjev, leta 2019 pa skoraj dvakrat toliko (11 044 694 globalnih hektarjev). Največjo vrednost je ekološki odtis v Sloveniji imel leta 2008, in sicer 14 760 598 globalnih hektarjev. Ekološki odtis je bil od leta 1992 vselej večji od biokapacitete, kar pomeni da je Slovenija vsako leto imela ekološki primanjkljaj. Največji ekološki primanjkljaj je bil leta 2006, ko je znašal 9 507 508 globalnih hektarjev.