KAZALCI OKOLJA

Nahajate se tukaj

Ključno sporočilo
Bad

Ekološki odtis Slovenije je leta 2014 znašal 4,68 gha/prebivalca. Za takšen življenjski stil bi potrebovali 2,78 planeta, da bi živeli znotraj njegovih obnovitnevnih zmožnosti. To našo državo uvršča v povprečje držav Evropske unije. Okoli 60 % okoljskega odtisa prispeva ogljični odtis. Glede na različne sektorje pri ekološkem odtisu najbolj izstopata transport in stavbe (36%). Učinkovito zmanjšanje tega deleža je potrebno pospešiti z energetsko obnovo starih stavb in načrtovati energijsko bolj učinkovite stavbe, ki bodo dobivale energijo iz obnovljivih virov energije.


Ekološki odtis velja za enega izmed najbolj celostnih kazalnikov trajnosti, ki obravnavajo okoljsko dimenzijo razvoja. Z ekološkim odtisom spremljamo potrebe ljudi po naravnih virih, vključno s hrano, lesom, vlakninami in absorpcijo izpustov ogljika. Ekološki odtis (Ecological Footprint) ponazarja površino, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Enota za spremljanje ekološkega odtisa je globalni hektar (gha). Kompleksnost ekološkega odtisa ter vidiki, ki se upoštevajo pri izračunu, so prikazani na sliki (SE08-1).

 

Kazalec prikazuje sestavo glavnih komponent ekološkega odtisa v Sloveniji za obdobje 1992-2014, strukturo ekološkega odtisa za hrano, stavbe, osebni prevoz, blago in storitve glede na kategorije rabe zemljišč v Sloveniji za leto 2014 in primerjavo slovenskega ekološkega odtisa z izbranimi državami EU, ZDA ter Združenimi arabskimi emirati v obdobju 2005-2007 ter 2012-2014.

Vir: GFN, How the footprint works, 2018.

Biološko produktivne površine, vključno s površino morja so tiste, ki so namenjene ali potrošnji (proizvodnja hrane, vlaken, lesa in industrijskih rastlin z gospodarskim pomenom ter zemljišča namenjena infrastrukturi) ali absorbciji ogljikovega dioksida. K biološko produktivnim površinam prištevamo tudi zemljišča, ki so sposobna absorbirati izpuste ogljikovega dioksida (gozdovi), ki so posledica človeških aktivnosti. Tako sodijo med biološko produktivne površine obdelovalna zemljišča, gozdovi in ribolovna območja. Izvzete so puščave, ledeniki ter odprti oceani. Globalno je identificiranih 12,2 milijard hektarjev biološko produktivnih površin, kjer nastane večina biološke produkcije (ocenjeno med 80 % in 90 %). To predstavlja približno četrtino vse Zemljine površine. Ob trenutni globalni demografski sliki to znaša 1,7 ha na prebivalca našega planeta.

Biološka zmogljivost ali biokapaciteta predstavlja površino zemljišč ali morja, ki je potrebna za proizvodnjo hrane, vlaknin, morske hrane, lesa in lesnih proizvodov, goriv in absorpcijo ogljikovega dioksida in so se je sposobna samoobnavljati ali regenerirati. Pri tem velja, da vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti, tako, da je produktivnost globalnega hektarja enaka povprečni produktivnosti vse biološko produktivne površine. Pri tem izračuni upoštevajo le trenutno produktivnost biosfere (brez zmanjšanja zaradi možne degradacije, na katero bo v prihodnosti pokazala zmanjšana biokapaciteta).

Države, ki porabijo več naravnih virov, kakršne so njihove biološke obnovitvene zmožnosti (biokapaciteta), je značilen okoljski deficit. Gre za vrednost, ki se izračuna kot razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto. Z uporabo ekološkega odtisa lahko ocenimo koliko planetov je ob dosedanji kakovosti življenja in življenjskega stila, dosedanjem razvoju tehnologije ter bioproduktivni sposobnosti Zemlje potrebnih za preživetje trenutnega števila prebivalcev.

Ekološki odtis je kazalec trajnostnega razvoja. Evropska komisija ga je v okviru priprav prenovljene Strategije trajnostnega razvoja (junij 2005) predstavila v evropskem parlamentu, predvsem z namenom, da poudari njegov pomen pri spremljanju okoljske komponente razvoja. Ker ekološki odtis ne upošteva vode kot obnovljivega naravnega vira, ki ga s pridom uporablja celotno prebivalstvo na Zemlji, se je v letu 2002 pojavila težnja po izračunu vodnega odtisa (Water Footprint). Tako ekološki kot vodni odtis predstavljata del informacij, ki so potrebne za načrtovanje trajnostnega razvoja. Zato se lahko uporabljata kot kazalca, ki se vsebinsko dopolnjujeta, saj odražata trajnostno potrošnjo človeštva in tako pomembno vplivata na vrednost naravnega kapitala. 


Grafi

Slika SE08-1: Sestava glavnih komponent ekološkega odtisa, Slovenija, 1992-2014
Viri: 

GFN, Technical Report: The Ecological Footprint of Slovenia, 2018.

Prikaži podatke

pozidane površine

ogljični odtis

obdelovalna površina

ribištvo

gozdni proizvodi

pašniki

1992

0,02

2,13

0,63

0,03

0,33

0,17

1995

0,03

2,99

0,75

0,04

0,56

0,15

2000

0,03

2,97

0,73

0,04

0,61

0,21

2005

0,03

3,82

0,77

0,04

0,61

0,15

2010

0,02

3,64

0,68

0,05

0,56

0,20

2012

0,02

3,35

0,63

0,05

0,65

0,18

2013

0,02

3,17

0,59

0,05

0,73

0,18

2014

0,02

2,84

0,66

0,05

0,93

0,18

Slika SE08-2: Struktura ekološkega odtisa glede na kategorije rabe in tipe zemljišč, Slovenija, 2014
Viri: 

GFN, Footprint for Nations, 2018.

Prikaži podatke

Kmetijske površine

Pašne površine

Gozd

Ogljični odtis

Ribiška območja

Pozidane površine (infrastruktura)

Hrana

0,36

0,10

0,03

0,02

0,01

0,14

Stavbe

0,09

0,01

0,50

0,01

0,02

1,18

Osebni prevoz

0,04

0,01

0,09

0,01

0,02

0,65

Blago

0,08

0,04

0,15

0,01

0,02

0,34

Storitve

0,08

0,02

0,14

0,01

0,02

0,48

Slika SE08-3: Ekološki odtis v izbranih državah EU, v ZDA in Združenih arabskih emiratih, 2005-2007, 2012-2014
Viri: 

GFN, Footprint for Nations, 2018.

Prikaži podatke

2005

2006

2007

2010

2012

2013

2014

Romunija

3,36

3,27

3,13

2,90

2,32

2,71

2,80

Madžarska

4,34

4,13

3,57

3,13

2,94

3,27

3,60

Bolgarija

3,72

4,14

4,02

3,80

3,38

3,19

3,17

Slovaška

4,73

4,60

5,20

4,58

4,20

4,46

4,20

Poljska

4,40

4,48

4,92

4,82

4,46

4,31

4,44

Litva

4,63

4,80

5,13

4,93

5,38

5,12

5,80

Velika Britanija

6,13

6,22

6,24

5,38

4,90

4,93

4,80

Francija

5,44

5,45

5,57

5,25

4,96

4,82

4,70

Italija

5,81

5,86

5,78

5,33

4,62

4,42

4,29

Nemčija

5,20

5,45

5,46

5,43

5,16

5,18

5,05

Slovenija

5,43

5,71

6,03

5,15

4,88

4,74

4,68

Avstrija

5,43

5,71

6,03

5,15

4,88

4,74

4,68

Španija

5,75

5,91

5,98

4,50

3,80

3,99

3,81

Grčija

6,13

6,28

6,56

6,26

4,51

4,12

4,29

Latvija

5,22

5,74

6,39

4,22

4,84

5,15

5,63

Češka

6,14

6,42

6,44

6,21

5,32

5,49

5,60

Švedska

8,46

5,54

6,99

6,73

6,28

6,15

6,59

Nizozemska

6,77

7,03

7,05

6,51

6,35

5,65

5,92

Finska

7,88

7,30

7,35

6,55

6,20

5,85

6,09

Irska

5,90

6,37

6,11

5,03

4,51

6,33

4,71

Estonija

7,31

8,02

7,85

6,08

6,95

6,10

6,97

Belgija

7,64

7,65

7,68

7,16

7,21

7,08

6,71

ZDA

7,64

7,65

7,68

7,16

7,21

7,08

8,37

Danska

8,24

7,94

7,95

6,78

6,24

6,38

7,13

Združeni arabski emirati

11,87

12,25

11,96

9,87

9,18

9,53

9,75


Cilji

- zaščititi biokapaciteto zemlje z namenom ohranjanja kakovosti življenja in njegove raznolikosti, ob upoštevanju omejitev rabe naravnih virov;

- zmanjšanje ekološkega deficita planeta in s tem pritiskov na okolje;

- preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja okolja, netrajnostne rabe naravnih virov in spodbujanje trajnostne proizvodnje in potrošnje z namenom prekinitve povezave med gospodarsko rastjo ter pritiski na okolje (promet, energetika, zazidljivost, raba naravnih virov);

- učinkovitejša raba sredstev ter zmanjšanje okoljske intenzivnosti porabe na prebivalca;

- znižanje ekološkega odtisa Slovenije za 20 %

Ekološki odtis sledi izvajanju trajnostnih ciljev, opredeljenih v UN Agendi 2020 ter Konvenciji o biološki raznovrstnosti (CBD, predvsem ciljev 5 in 12).

Slovenija je trajnostne cilje za področje okolja definirala v Strategiji razvoja Slovenije 2030, kjer do leta 2030 predvideva 20 % znižanje ekološkega odtisa - od 4,7 gha/osebo v letu 2013 do 3,8 gha/osebo v letu 2030.


Trendi kažejo, da se ekološki odtis povečuje. Z globalnega vidika smo obnovitvene zmožnosti našega planeta prvič prekoračili v letu 1970. Od takrat vsako leto porabimo več naravnih virov in proizvedemo več odpadkov. Razvite države so se do sedaj razvijale na netrajnostni način, ki temelji na fosilnih gorivih. Znotraj meja živijo prebivalci manj razvitih držav ali držav z bogatimi naravnimi danostmi. Pri tem se globalno pojavlja vprašanje, kako se bodo razvijale države v razvoju. Če bo njihov razvoj potekal po trenutnih ekonomskih konceptih »business as usual«, bo pritisk na okolje in posledično okoljski odtis skokovito naraščal.

Globalni ekološki odtis (brez upoštevanja biokapacitete) se je od leta 1961 (prvi izračun) povečal iz 2,29 gha/osebo na 2,84 gha/osebo v letu 2014. Povečanje gre predvsem na račun večjega ogljičnega odtisa, ki je posledica vse večje porabe energije na osebo. Najvišji ekološki odtis beležijo Združeni arabski emirati (15,6 gha/osebo), Danska (7,13 gha/osebo) in ZDA (8,37 gha/osebo). Ob predpostavki, da biokapaciteta oziroma biološka zmogljivost planeta znaša 1,7 gha/osebo, je globalni ekološki odtis v letu 2014 presegel globalno biokapaciteto za 1,14 gha/osebo oziroma približno za enkrat večjo biološko zmogljivost planeta. Zato govorimo o ekološkem deficitu, ki se povečuje že vse od 70-ih let prejšnjega stoletja. Povečevanje ekološkega deficita pomeni, da se naravni kapital porablja hitreje kot se obnavlja, kar na dolgi rok predstavlja zmanjšanje biokapacitete planeta.

Čeprav je Evropa drugi najmanjši kontinent, je njen prispevek h globalnemu ekološkemu odtisu zaradi visoke poseljenosti in porabe na prebivalca precejšen. V letu 2014 je bil ta skoraj dvakrat večji od globalnega ekološkega odtisa (2,84 gha/osebo). To pomeni, da je sedanja raba naravnih virov in življenjski stil v Evropi prevelik, da bi lahko povpraševanje zadovoljili z viri, ki so na voljo. Evropa je zato odvisna od uvoza iz drugih delov sveta.

K ekološkemu odtisu je v letu 2014 v svetovnem povprečju največ prispeval ogljični odtis (1,71 gha/osebo), sledi odtis pridelovalnih površin in pašnikov (0,55 gha/osebo) in odtis infrastrukture (pozidane površine). Pri Danski, Estoniji in Belgiji sta tako ogljični odtis kot biološki odtis večja od 3 gha/osebo. Večina držav EU, razen Finske, Švedske, Latvije in Estonije, ki imajo na račun gozda visoke vrednosti biokapacitete, je v ekološkem deficitu.

Slovenija je bila leta 2014 z ekološkim odtisom 4,68 gha/osebo med evropskim povprečjem. Ekološki odtis Slovenije je v obdobju 2002-2007 naraščal, največ na račun ogljičnega odtisa. Rast ekološkega odtisa lahko tolmačimo z gospodarsko rastjo z vrhuncem leta 2007 (6,03 gha/osebo). Z gospodarsko krizo je padel tudi ekološki odtis. Podoben trend je moč zaznati tudi v drugih državah. Glede na leto 1992 se je ekološki odtis povečal do leta 2014 za 1,36 gha/osebo. Slovenija kljub nadpovprečni biokapaciteti (2,27 gha/osebo) spada med države z ekološkim deficitom. Prebivalci Slovenije bi tako za svoj življenjski stil potrebovali 2,78 planeta Zemlja.

Ekološki odtis nakazuje na dejstvo, da okoljskih problemov ne moremo proučevati in reševati posamično, saj je raba naravnih virov globalni in kompleksni izziv. Ključno vprašanje je, koliko se lahko Evropa zanaša na naravne vire, ki jih »uvaža« iz drugih kontinentov, seveda ob upoštevanju dejstva, da so potrebe po naravnih virih vedno večje. Poraba namreč dvakrat presega sposobnost njihovega obnavljanja. Dejstvo je, da bo povpraševanje po hrani pospešilo razvoj novih kmetijskih in zazidalnih površin. Našteto bo spodbudilo nižanje biokapacitete gozdnih površin na račun intenzivnega kmetijstva, kar še dodatno povečuje ekološki deficit. S tem bo tudi manjša zmožnost opravljanja ekosistemske funkcije gozda – vezava ogljika. Poleg naštetega lahko zaradi intenzifikacije kmetijstva pride do večjih pritiskov na vodne vire ter tla in biotsko raznovrstnost, kar pa kazalnik neposredno ne vključuje. Zaradi jasnih povezav med rabo kmetijskih zemljišč ter globalnimi trendi v kmetijstvu, ki so v veliki meri povezani z okoljskimi, bo potrebno v prihodnje politiko kmetijstva in varstva okolja temeljiteje ovrednotiti.

Slovenija ima relativno velike naravnogeografske in okoljske zmogljivosti ter raznovrsten in še dovolj ohranjen naravni kapital, ki ga moramo ohranjati tudi v prihodnje. Eden izmed načinov, ki bi to omogočil je zmanjšanje ekološkega odtisa, kar lahko med drugim dosežemo tudi z večjo stopnjo samooskrbe in uvoza surovin, hrane in energije (Plut, 2009). Skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemih storitev tako bolj kot kdajkoli ponuja celovit koncept reševanja mnogih okoljskih prednostnih vprašanj in povezovanje številnih gospodarskih dejavnosti, ki vplivajo nanje.

Za ekološki odtis je postal ključni kazalec trajnostnega razvoja in osnova za sprejemanje odločitev na vseh področjih, še posebej v okviru nacionalnih vlad. Zato so nacionalni računi ekološkega odtisa (National Footprint Accounts) zelo pomembni. Države, ki bodo upravljale in vodile razpoložljivost biološke produktivnosti v okviru svojih meja ter spremljale lastno porabo, bodo zaradi vse večjega naraščanja omejenih virov v prednosti pred ostalimi državami. Ekološki odtis tako postaja eden globalno najbolj uspešnih in široko uporabljenih komunikacijskih (npr. dan okoljskega dolga) in izobraževalnih orodij (osebni kalkulator okoljskega odtisa) ter orodij za načrtovanje politik.


Podatki za Slovenijo in druge države

Cilji so povzeti po: UN Agendi 2020, Konvenciji o biološki raznovrstnosti in Strategiji razvoja Slovenije 2030.

Izvorna baza in skrbnik podatkov:  Global Footprint Network.

Datum zajema podatkov za kazalec: april 2019

Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Za izračun nacionalnega okoljskega odtisa in biokapacitete se po metodologiji GFN uporablja okoli 6.000 podatkovnih točk na državo (Borucke, 2013). V splošnem je za izračun potrebnih 17 vrst vhodnih podatkov, od tega 2 vrsti faktorjev (ekvivalenčni faktor za vrsto rabe zemljišč – EQF in nacionalni faktor donosa) in 4 globalni podatkovni tokovi (globalno povprečje donosa ribjih vrst, globalno povprečje donosa travnikov, globalno povprečje gozdnega donosa in svetovno povprečje pridelka za 164 primarnih kmetijskih proizvodov). Podatki se zbirajo letno, objavijo pa se za 4 leta nazaj glede na tekoče leto.

Nacionalni računi okoljskega odtisa se opirajo na mednarodne statistike, ki zajemajo proizvodnjo hrane, krme in lesnih proizvodov, izpuste ogljikovega dioksida, obseg mestne infrastrukture ter mednarodno trgovino. Uporablja jih 70 partnerskih organizacij omrežja Global Footprint Network in strokovni delavci po vsem svetu.
Kontinuiran metodološki razvoj računov okoljskega odtisa ter vzorci izračunov so dostopni na spletni strani Global Footprint omrežja.

Metodologija obdelave podatkov: Izračun okoljskega odtisa temelji na podatkih biološko produktivnih površin in površin, ki so namenjene ali potrošnji (proizvodnja hrane, vlaken, lesa in industrijskih rastlin z gospodarskim pomenom ter zemljišča namenjena infrastrukturi) ali absorbciji ogljikovega dioksida. Tako se podatke o potrošnji kot tudi podatke o izpustih ogljikovega dioksida prevede v skupno enoto, to je v globalni hektar. Pri tem se količina biološkega materiala deli z biološko produktivno površino, na kateri je bil material pridelan oziroma s površino. Število na ta način dobljenih hektarjev se nato pretvori v globalne hektarje, upoštevajoč faktor donosa ter ekivalenčne faktorje. Ekvivalentni faktor (EQF) se nanaša na povprečno svetovno potencialno produktivnost določene kategorije bioproduktivne površine v razmerju do povprečne potencialne produktivnosti vse bioproduktivne površine. Faktor donosa (YF) je razmerje med produktivnostjo v določeni državi in svetovno povprečno produktivnostjo posamezne kategorije bioproduktivne površine. Podrobnejši metodološki okvir prikazuje slika spodaj.

Slika SE08-4: Metodološki okvir za izračun okoljskega odtisa

slika metodologije

Vir: GFN

 

Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca:
Prednosti: Zaradi enotne metodologije zbiranja in izračunavanje okoljskega odtisa, so podatki o okoljskem odtisu mednarodno primerljivi in dostopni preko spletne strani omrežja Global Footprint.
Slabosti: Zaradi velike količine podatkov so na voljo izračuni ekološkega odtisa za 4 leta nazaj. Obstajajo tudi manjša podatkovna razhajanja zaradi velikih podatkovnih baz in ne standardiziranih metod beleženja in poročanja na nacionalni ravni.
Kljub uspešnosti izračunavanja okoljskega odtisa obstaja tudi velika verjetnost, da je le-ta podcenjen, saj niso upoštevane določene posledice človeških aktivnosti, za katere ni dovolj podatkov oz. jih je težko ovrednotiti (npr. kisel dež), ter aktivnosti, ki sistematično zmanjšujejo sposobnost regeneracije narave, kot so uporaba materialov, ki jih biosfera ne more asimilirati (npr. plutonij, PCB, CFC, dioksini) in procesi, ki povzročajo nepopravljivo škodo na biosferi (npr. izumiranje vrst, zmanjševanje zalog fosilnih goriv, krčenje gozdov, širjenje puščav, onesnaženost vode zaradi intenzivnega kmetijstva in živinoreje).

- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost:
Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Za globalno raven analize so podatki zanesljivi.
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 2
Časovna primerljivost: 2
Prostorska primerljivost: 3 (za Slovenijo nimamo izdelanih regionalnih odtisov)

Drugi viri in literatura

  • Borucke, M., Moore, D., Cranston, G., Gracey, K., Iha, K., Larson, J., Galli, A. 2013. Accounting for demand and supply of the biosphere's regenerative capacity: The National Footprint Accounts’ underlying methodology and framework. Ecological indicators, 24, 518-533.
  • Ekonomsko ogledalo, 2005. Okoljski odtis. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj.
  • Footprint network. 2013. Slovenia. http://www.footprintnetwork.org
  • GFN, 2018. How the footprint works. Oakland: Global Footprint Network.
  • GFN, 2018. Footprint for Nations. Oakland: Global Footprint Network
  • Living planet reports. Oakland: Global Footprint Network.
  • Plut, D., 2009. Trajnostni razvoj Slovenije – od šibke k močni sonaravnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo.
  • Poročila o razvoju. Urad za makroanalize in razvoj.
  • UN Agenda 2020. Spremenimo svet: Agenda 2030 za trajnostni razvoj. OZN, 2015.
  • Konvencija o biološki raznovrstnosti. The Convention on Biological Diversity. Strategic Plan for Biodiversity 2011-2020, including Aichi Biodiversity Targets. Aichi Biodiversity Targets. OZN, UNEP, 2000.
  • Strategija razvoja Slovenije 2030. Ljubljana: Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, 2017.


Povezani kazalci


youtube channel

TWITTER