Skupna raba energije (za to količino se ponekod uporablja tudi izraz oskrba z energijo) je količina energije, ki je potrebna za zadostitev potreb po energiji v državi. Izračunana je kot vsota celotne rabe energije v obliki trdnih, tekočih, plinastih goriv, jedrskega goriva ter obnovljivih virov energije in neto uvoza električne energije.

Podatek o skupni rabi energije po gorivih ob upoštevanju različnega okoljskega odtisa goriv omogoča oceno vpliva rabe energije na okolje. Raba fosilnih goriv povzroča izpuste toplogrednih plinov in onesnaževal zraka, pri čemer so izpusti ob rabi zemeljskega plina občutno nižji kot pri rabi premoga. Poleg tega je pridobivanje in transport fosilnih goriv pomemben element obremenjevanja okolja. Raba fosilnih goriv je omejena tudi z zalogami. Raba jedrske energije ne povzroča izpustov toplogrednih plinov ali onesnaževal zraka, problematična pa je zaradi jedrskih odpadkov. Okolje z vidika izpustov najmanj obremenjuje raba obnovljivih virov energije, kljub temu pa raba te energije lahko vpliva na ekosistem ali pokrajino. Iz tega sledi, da raba energije katerekoli vrste vpliva na okolje. Zmanjšanje vpliva je možno doseči s spremembo deleža goriv, predvsem pa z nižjo rabo energije, h kateri lahko pomembno pripomore učinkovitejša raba energije.

Skupna raba energije je leta 2011 znašala 7.198 ktoe. Glede na leto 2010 se je povečala za 0,7 %, kar je za eno odstotno točko manj od povprečne letne rasti v obdobju 1992 do 2011, ko se je raba povečevala za 1,7 % letno. V obdobju 2000-2011 je povprečna letna rast znašala 0,9 %. V strukturi skupne rabe energije so leta 2011 prevladovala tekoča goriva (35 %), sledila je jedrska energija (22 %), trdna goriva so imela 20 % delež, obnovljivi viri energije (OVE) so predstavljali 13 % in zemeljski plin 10 %. Neto uvoz električne energije je predstavljal -2 % (več električne energije je bilo izvožene kot uvožene) skupne rabe.

Raba fosilnih goriv se je v obdobju 1992-2000 povečala za 20 %. K temu je v največji meri prispevalo povečanje porabe tekočih goriv za 94 %, poraba zemeljskega plina se je povečala za 34 %, poraba trdnih goriv pa zmanjšala za 13 %, raba jedrske energije pa za 20 %. Skupna raba energije se je povečala za 25 %.

V obdobju 2000 – 2011 je prišlo do zmanjšanja porabe zemeljskega plina za 11 %, kar je v največji meri posledica gospodarske krize in ustavitve proizvodnje metanola, zaradi česar se je močno zmanjšala poraba zemeljskega plina za energetske namene in neenergetske namene v industriji. Oskrba z ostalimi energenti se je povečala. Najbolj z jedrsko energijo (za 31 %), oskrba s katero letno močno niha zaradi 18 mesečnega gorivnega cikla. Oskrba z obnovljivimi viri se je povečala za 20 %, k čemu so pripomogli ostali OVE, saj je bila oskrba s hidro energijo leta 2011 nižja kot leta 2000, kar je posledica slabše hidrologije. Pri ostalih OVE je rast posledica povečanja rabe kot tudi izboljšanja metodologije spremljanja rabe OVE (glej kazalec EN18 Obnovljivi viri energije). Oskrba s tekočimi gorivi se je povečala za 13 %, s trdnimi gorivi pa za 8 %. Neto uvoz električne energije se je minimalno zmanjšal (za 2 %). Raba skupne energije pa se je povečala za 11 %.

Zaradi razlik v rasti porabe posameznih energentov so se spremenili tudi deleži v skupni rabi energije. Leta 2011 je bil delež tekočih goriv glede na leto 2000 manjši za 2 odstotni točki, glede na leto 1992 pa večji za 3 odstotne točke. Jedrska energija je svoj delež povečala za 3 odstotne točke glede na leto 2000 in 1992. Delež plinastih goriv se je zmanjšal in sicer za 2 odstotni točki glede na delež v obeh letih. Tekoča goriva so imela glede na leto 1992 višji delež, glede na leto 2000 pa nižji delež. Trdna goriva so imela nižji delež tako glede na leto 2000 kot 1992, kar je pozitivno, saj najbolj obremenjujejo okolje. Uporabljajo se samo v proizvodnji električne energije in toplote ter v industriji (proizvodnja papirja in vlaknin, proizvodnja cementa).

Zaradi sprememb v deležih goriv v skupni rabi energije se spreminja tudi CO₂ intenzivnost skupne rabe energije kar vpliva na skupne izpuste CO₂. V obdobju 1992-2010 se je zmanjšala za 17 %. Po drugi strani se je povečala skupna raba energije za 38 %. Rezultat tega je, da so se izpusti iz energetskih virov v obdobju 1992-2010 povečali za 18 %.

V prihodnje se zaradi tehnoloških izboljšav v sektorju transformacije, ki bo vključevala tudi zamenjavo goriv, zaradi nadaljevanja trenda zamenjave tekočih goriv s plinastimi gorivi, lesno biomaso ter ostalimi obnovljivimi viri v široki rabi ter večje rabe obnovljivih virov energije pričakuje večje spremembe v strukturi skupne rabe energije v smeri nižjega vpliva na okolje in s tem nižjih emisij CO₂. Poleg tega smo v prometu na tehnološkem razpotju, kjer se kaže več alternativ za nadomeščanje tekočih goriv.

Rast skupne rabe energije v EU-27 je bila v obdobju 1992-2010 0,4 %, v obdobju 2000-2010 pa 0,2 %. To je 1,4 oz. 0,8 odstotne točke manj kot v Sloveniji. V letu 2010 je bila v EU-27 rast 3,3 %, v Sloveniji pa 1,9 %. V strukturi rabe skupne energije v EU-27 je bil leta 2010 delež tekočih goriv s 35 % enak kot v Sloveniji, občutno večji je bil delež plinastih goriv (26 %), manjši pa so bili deleži jedrske energije (14 %), trdnih goriv (16 %) in obnovljivih virov (10 %).

Skupna raba energije nam daje celovito sliko o rabi energije v državi. Zato nanjo vpliva celoten spekter zakonodaje s področja energetike (učinkovita raba energije, obnovljivi viri energije, itd.) in zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (trgovanje z emisijskimi kuponi) ter onesnaževal zraka (mejne koncentracije emisij za posamezne naprave). Ker so cilji politik na zgoraj omenjenih področjih usmerjeni v zmanjšanje vpliva energetike na okolje, se v prihodnje pričakuje večje strukturne spremembe v smeri povečanja porabe zemeljskega plina in obnovljivih virov, ter predvsem v smeri večje učinkovitosti rabe energije.