Kazalec predstavlja število prejetih prijav izbruhov okužb s hrano v Sloveniji in izbranih državah EU.

Okužbe s hrano so opredeljene kot bolezni, ki jo povzročijo bodisi mikroorganizmi ali toksini in vstopijo v telo z zaužitjem hrane (živil). (ICD-10, A00 do A09).

Hrana (ali živilo) je vsaka snov ali izdelek v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, ki je namenjen ali se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje. Ta opredelitev vključuje tudi pitno vodo ter  zajema posamezne sestavine živila in tudi sestavljene obroke (Uredba (ES) št. 178/2002).

Izbruh okužb s hrano pomeni pojav dveh ali več primerov iste bolezni in / ali okužbe ali stanje, v katerem opaženo število primerov pri ljudeh presega pričakovano število in pri katerem so primeri vezani ali verjetno vezani na  isto hrano (živilo) kot nosilec okužbe (Direktiva 2003/99/ES).

Pogosto se namesto izbruha uporablja izraz epidemija, ki v bistvu pomeni isto, le da ima izraz bolj resno konotacijo, zato se  redkeje  uporablja z namenom, da se v javnosti  prepreči  negativen odziv.

Med nalezljivimi boleznimi, so bolezni, ki se prenašajo s hrano, še vedno najpogostejši vzrok obolevnosti in smrtnosti in še vedno predstavljajo velik javnozdravstveni izziv. S hitrim in pravočasnim zaznavanjem izbruhov s hrano, ter dobro opravljeno epidemiološko preiskavo, ki temelji na usklajeni in poenoteni metodologiji, želimo zagotoviti kvalitetne podatke, ki bodo pripomogli k doseganju zastavljenih ciljev.<7P>

V tej skupini so najpogostejše črevesne nalezljive bolezni, ki jih povzročajo različni povzročitelji. Živali ali ljudje jih izločajo z blatom in izbruhanino, prenašajo se prek umazanih rok (bolezni »umazanih rok«), okužene hrane (okužbe s hrano), vode (hidrična okužba) ali predmetov (kontaktna okužba) - tako najdejo pot v usta človeka, ki potem zboli, tj. »fekalno oralna pot širjenja«. Epidemiološki rezervoar za črevesne nalezljive bolezni so različne živali in tudi človek, s simptomi ali brez njih.

Driska in bruhanje sta vodilna klinična simptoma večine ČNB (črevesno nalezljivih bolezni). Pri driski je spremenjena konsistenca iztrebkov (kašasti ali tekoči) in povečano število iztrebljanj (tri ali več dnevno). Pogosta klinična znaka sta tudi povišana telesna temperatura in krčevite bolečine v trebuhu. Zastrupitev s hrano je oznaka za prebavne motnje, ki jih povzročajo različni toksini. Toksini, ki jih tvorijo bakterije, so lahko prisotni že v živilu ali pa jih bakterije tvorijo v črevesju, potem ko jih je človek zaužil s hrano.

Zastrupitev s hrano se največkrat odraža s slabostjo in bruhanjem, v manjši meri pa tudi z bolečinami v trebuhu in drisko.

Med znanimi bakterijskimi povzročitelji prevladujejo salmonele, med virusnimi pa norovirusi.

V letih od 2008 do 2013 je bilo v Sloveniji prijavljenih 363 različnih izbruhov. Največjo skupino predstavljajo izbruhi, opredeljeni kot kontaktni (222), kjer je najpogosteje naveden povzročitelj norovirus. Sledijo izbruhi povzročeni s hrano (40) (IVZ RS (NIJZ), 2014).

Če predpostavimo, da so med kontaktnimi izbruhi povzročenimi z norovirusi verjetno tudi nekateri, povezani s pripravo in uživanjem hrane, lahko sodimo, da je skupina izbruhov povezanih s hrano druga najštevilčnejša.

V izbruhih povezanih s hrano  je zbolelo skupno 56 oseb, od katerih jih je bilo 9 hospitaliziranih (IVZ RS (NIJZ), 2014).

V letu 2013 viri oziroma nosilci okužb med izbruhi povzročeni s hrano niso bili ugotovljeni. Kot povzročitelj okužb je bila v teh izbruhih največkrat ugotovljena salmonella in sicer Salmonella Napoli in Salmonella iz skupine B. Izbruhi okužb s hrano so se zgodili v bolnišnici, gostinskem obratu, v družini in med udeleženci piknika (NIJZ, 2014).

V Evropi je bilo leta 2011 prijavljenih 2.367 izbruhov, v katerih je obolelo 235.383 ljudi. Kot povzročitev okužb je bila največkrat ugotovljena Salmonella, sledili so ji virusi. Najpogostejši izvor okužb so bila jajca, različni samopostrežni obroki, zelenjava in zelenjavni izdelki. Iz dosegljivih podatkov lahko zaključimo, da je bilo v letu 2011 največ prijavljenih izbruhov v Španiji (606), sledita ji Poljska (490) in Litva (437) (WHO, 2013).