Bilančni presežek fosforja v kmetijstvu se je v obdobju 1992–2021 zmanjševal (za 104 %). Zmanjšanje je posledica manjšega vnosa fosforja z mineralnimi in živinskimi gnojili ter povečevanja odvzema s pridelkom kmetijskih rastlin, predvsem s krmo trajnega travinja. Do leta 2003 so bili značilni presežki med 11 in 16 kg na hektar, po letu 2003 pa so večinoma manjši od 5 kg na hektar. V obdobju 2004–2015 je bil v Sloveniji bilančni presežek P (+4,5 kg na hektar) nad povprečjem držav članic EU (+2,2 kg na hektar).

Meritve vzorcev tal različnih rab kmetijskih zemljišč v obdobju 2015–2023 kažejo, da je fosforja (P) premalo v tleh ekstenzivnih sadovnjakov, oljčnikov in pašnikov, pod optimalno vsebnostjo v intenzivnih sadovnjakih, vinogradih in na travinju ter primerno na njivah. Nizka vsebnost fosforja je predvsem posledica naravne nizke vsebnosti tega hranila v tleh Slovenije ter spiranja. Vsebnosti kalija (K) so načeloma višje od P in odražajo boljšo naravno založenost tal Slovenije s K.

V Sloveniji obdelujemo nekaj več kot 8 arov (0,08 hektara) njiv na prebivalca, kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije (EU), ki znaša 20 arov njiv na prebivalca (podatki za leto 2019). Ta površina se med leti 2000 in 2019 ni bistveno spremenila, kar kaže na to, da Slovenija ohranja svoj pridelovalni potencial.

Vrednost kmetijske proizvodnje v Sloveniji v obdobju 1995–2020 niha, kar je lahko posledica sprememb v cenah kmetijskih pridelkov, spremembe v fizičnem obsegu proizvodnje ali kombinacije obojega; v zadnjih letih je ključni dejavnik fizični obseg proizvodnje, ki precej niha zaradi spremenljivih naravnih (vremenskih) razmer. Vrednost kmetijske proizvodnje, preračunana na prebivalca Slovenije, prav tako niha v analiziranem obdobju, z nekoliko negativnim dolgoročnim trendom. V primerjavi z letom 1995 se je vrednost kmetijske proizvodnje na prebivalca v letu 2020 zmanjšala za 17 %.

Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej ne pri žitu, krompirju, zelenjavi, sadju, prašičjem mesu in medu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.

V Sloveniji po oceni večino hrane uvozimo. Delež hrane domačega izvora se dolgoročno zmanjšuje. V letu 2022 je znašal le približno petino razpoložljive hrane na domačem trgu. Pred letom 2004 je bilo iz tujine uvožene manj kot polovica vse razpoložljive hrane, tako uvoz kot izvoz hrane pa sta se po vstopu Slovenije v EU občutno povečala. Izvoz se je povečal predvsem na račun nepredelanih, uvoz pa na račun predelanih proizvodov.

V Sloveniji odkupne cene najpomembnejših kmetijskih proizvodov sledijo trendom gibanja cen pomembnejših kmetijskih trgov, svetovnih ali v regiji. Cena žit je blizu ravni evropskega povprečja, cena govejega mesa je pod evropskim povprečjem, cena jajc in prašičjega mesa pa nad evropskim povprečjem. Slovenija izstopa z odkupnimi cenami mleka, ki je najnižja med državami članicami EU.

Slovenija spada med neto uvoznice hrane, saj uvoz vrednostno presega izvoz. Po pristopu k Evropski uniji (EU) sta se oba blagovna tokova začela izrazito povečevati. Uvoz se je takrat povečal bolj intenzivno, predvsem na račun predelanih proizvodov, izvoz pa na račun nepredelanih kmetijskih proizvodov. V zadnjem desetletju je rast izvoza hrane in pijače intenzivnejša od rasti uvoza, zato se pokritost uvoza izboljšuje in v obdobju 2017–2021 znaša nekaj čez 60 %.

Spremembe velikostne strukture kažejo, da se pri obsegu kmetijskih zemljišč nadaljujejo procesi koncentracije, medtem ko so se v živinoreji ti procesi upočasnili. Kljub vsemu pa je zaradi majhnosti (v povprečju), konkurenčnost slovenskih kmetij v primerjavi z EU–27 nizka. Kljub strukturnim spremembam Slovenija tako po povprečni velikosti kmetijskih gospodarstev kot po produktivnosti zaostaja za povprečjem EU–27 za okoli dvakrat in se tako uvršča v skupino članic z najneugodnejšo strukturo kmetijstva. Zaostanek za državami z razvitejšim kmetijstvom se v zadnjih letih ne zmanjšuje.

Erozija tal je naraven geomorfen proces sproščanja talnih delcev in odnašanja tal. Zaradi delovanja človeka je lahko močno pospešena in nekajkrat večja kot v naravnih razmerah. Erozija (vodna, vetrna ter erozija obdelave tal) je še vedno največja grožnja tlom v mnogih regijah sveta. Merjenje erozije poteka kontrolirano na standardiziranih poskusnih ploskvah in je časovno, stroškovno in organizacijsko (zelo) zahteven proces. Zato najpogosteje ocenjujemo tveganja in intenzivnosti erozije z računskimi modeli.