[ZR11]
Kakovost zraka
Objave: [ 2007 ]

Kazalec prikazuje preseganje mejnih vrednosti žveplovega dioksida (SO2), delcev (PM10), ozona (O3) in dušikovega dioksida (NO2) v obdobju 1992–2006. Preseganje je prikazano s povprečnim številom dni s preseženo mejno vrednostjo žveplovega dioksida, delcev ter ozona, v primeru dušikovega dioksida pa z gibanjem povprečne letne koncentracije. Za primerjavo med dejanskim in želenim stanjem je podan podatek o dovoljenem številu preseganj (žveplovega dioksida, delcev in ozona v koledarskem letu), letna mejna vrednost dušikovega dioksida (standard opredeljen od leta 2002 dalje) ter vrednost dušikovega dioksida, ki mora biti dosežena do leta 2010.

Slika ZR11-1: Povprečno število dni s preseženo mejno vrednostjo žveplovega dioksida (SO2), delcev (PM10) in ozona (O3). Dovoljeno število dni s preseganjem za O3 je 25 dni, za SO2 3 dni in za PM10 35 dni.

Vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne ekološko-meteorološke mreže za spremljanje kakovosti zunanjega zraka, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2007


Slika ZR11-2: Gibanje povprečne letne koncentracije dušikovega dioksida (NO2)

Vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne ekološko-meteorološke mreže za spremljanje kakovosti zunanjega zraka, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2007


Doseganje mejnih oziroma ciljnih vrednosti za žveplov dioksid in delce do leta 2005 ter za dušikov dioksid in ozon do leta 2010.

Glavni vir onesnaževanja zunanjega zraka z žveplovim dioksidom (SO2) so točkovni viri, kot npr. velike termoelektrarne, toplarne, na urbanih območjih pa tudi manjše kotlovnice, ki kot gorivo uporabljajo premog. Žveplov dioksid lahko nastaja tudi v nekaterih industrijskih procesih (npr. pri proizvodnji celuloze). Iz slike ZR11-1 je razvidno, da je število preseganj koncentracij žveplovega dioksida močno upadlo. Vzrok je predvsem prehod na čistejša goriva ter ogrevanje s toplovodom. Preseganja se občasno še vedno pojavljajo v okolici TE Šoštanj ter v Zasavju. Merilno mesto v okolici TE Šoštanj je pod neposrednim vplivom izpustov termoelektrarne, kar je vzrok za preseganja. V Zasavju so opazna preseganja predvsem v zimskih mesecih. Vzrok je neposreden vpliv izpustov iz TE Trbovlje ter neugodna kotlinska lega in pogosti temperaturni obrati. Ker ima žveplov dioksid močan zakisovalni učinek, lahko povišane koncentracije povzročajo škodo na ekosistemih in zgradbah (pospeševanje korozije) ter negativno vplivajo na zdravje ljudi.

Atmosferski delci so poleg onesnaževanja s fotooksidanti (predvsem z ozonom) eden najbolj perečih problemov kakovosti zunanjega zraka. Nastanejo kot posledica različnih fizikalno-kemijskih procesov, pri zgorevanju, ali pa kot posledica erozije zemlje ter izpustov iz cestnega prometa oz. industrijskih obratov. Kakor je razvidno iz slike ZR11-1, se v Sloveniji soočamo z velikim številom dni, ko je koncentracija delcev (PM10) nad dovoljeno vrednostjo. Pojav je izrazit predvsem v urbanih okoljih ter ob prometno obremenjenih lokacijah. Gibanje koncentracij delcev je v veliki meri povezano z vremenskimi razmerami. Zato visok porast števila preseganj v letu 2003 pripisujemo suhemu vremenu in majhni količini padavin. Sicer se povišane koncentracije delcev pojavljajo predvsem v zimskih mesecih, predvidoma zaradi temperaturnih obratov. Ti povzročajo zadrževanje v zrak izpuščenih onesnaževal pri tleh in v kotlinah. Ker delci že v zelo nizkih koncentracijah vplivajo na zdravje ljudi Svetovna zdravstvena organizacija ni priporočila najnižje mejne vrednosti, pod katero bi bil njihov vpliv na zdravje ljudi neškodljiv. Povišane koncentracije delcev v zraku namreč povezujemo s porastom števila bolezni dihal ter srca pri ljudeh.

Prizemni ali troposferski ozon je antropogenega izvora. Od drugih onesnaževal zunanjega zraka se razlikuje predvsem po tem, da ni rezultat neposrednih izpustov, temveč nastaja kot produkt fotokemičnih reakcij v atmosferi. Pri tem igrajo pomembno vlogo predhodniki ozona, predvsem ogljikovodiki in dušikovi oksidi, ki vplivajo na njegov nastanek ob ugodnih vremenskih pogojih (povišane temperature in sončno sevanje). Največji delež k izpustom predhodnikov ozona prispeva cestni promet. Slika ZR11-1 ne izkazuje jasnega gibanja oz. sprememb v gibanju koncentracij ozona. Glede na število preseganj ciljne vrednosti izstopa leto 2003, z izrazito vročim poletjem z veliko sončnega sevanja. Najbolj onesnaženo območje zaradi ozona je Primorska, predvsem zaradi prenosa ozona na velike razdalje iz italijanske Padske nižine. Sicer se pojavljajo povišane koncentracije ozona tako v urbanih središčih, kot tudi na podeželju ter v višjih legah. Prizemni ozon lahko že pri nizkih koncentracijah povzroča zdravstvene težave, kot so oteženo dihanje in razvoj dihalnih bolezni (astma, pljučnica, bronhitis) pri najbolj ogroženih skupinah ljudi, kot so otroci in starejši. Povzroča tudi poškodbe na rastlinah in ekosistemih. Posledica je povečana dovzetnost za razvoj različnih bolezni ter večja ranljivost ob napadih škodljivcev in ekstremnih vremenskih dogodkih.

Pomemben vir dušikovih oksidov (NOx) je promet. Druge vire povezujemo predvsem s točkovnimi viri onesnaževanja, kot so npr. kotlovnice ter termoelektrarne. Iz slike ZR11-2 je razvidno, da koncentracije dušikovega dioksida (NO2) vidno upadajo in ne presegajo letne mejne koncentracije niti vrednosti, ki mora biti dosežena do leta 2010. Dušikovi oksidi v povezavi z drugimi onesnaževali (prizemni ozon, žveplov dioksid, delci, strupene kemikalije) povzročajo poškodbe na zgradbah in ekosistemih, mutacije ter imajo številne negativne posledice na zdravje ljudi.

Podatki so povzeti iz Zbirke podatkov avtomatskih meritev državne ekološko-meteorološke mreže za spremljanje kakovosti zunanjega zraka Agencije Republike Slovenije za okolje. Podatki za žveplov dioksid ter ozon vključujejo tudi podatke dopolnilne mreže za merjenje kakovosti zraka v okolici TE Šoštanj, s katero upravlja Elektroinstitut Milan Vidmar. Ažuriranje zbirke na Agenciji Republike Slovenije za okolje poteka mesečno, podatki so dokončno na voljo javnosti po letnem pregledu. Standardi za zagotavljanje kakovosti meritev ter za potrebe procesiranja podatkov so povzeti po evropski zakonodaji kakovosti zunanjega zraka.

Presežena mejna vrednost za žveplov dioksid in delce se nanaša na preseganje povprečne dnevne vrednosti (125 µg SO2/m3 in 50 µg PM10/m3), v primeru prizemnega ozona pa na preseganje ciljne vrednosti (ko je maksimalna 8-urna drseča vrednost višja od 120 µg O3/m3).

4. julij 2007
Nataša Kovač, Andrej Šegula, Mateja Gjerek, Tanja Bolte, Anton Planinšek, Agencija RS za okolje