[MR03]
Kisik v pridnenem sloju
Objave: [ 2009 2006 ]

Kazalec prikazuje relativno pogostnost pojavljanja nizkih koncentracij (< 2 ml/l) raztopljenega kisika v pridnenem sloju v poletnem obdobju, od maja do novembra. Prikazane so srednje vrednosti vsebnosti raztopljenega kisika v pridnenem sloju. Vrednosti s posameznih merilnih postaj v obdobju od 1989 do 2007 so prikazane na slikah MR3-1 in MR3-2. Prikazani sta samo merilni postaji, kjer je pomanjkanje kisika v pridnenem sloju zabeleženo, to sta postaji v osrednjem (00CZ) in jugozahodnem (000G) delu Tržaškega zaliva (slika MR3-3), oz. od leta 2002 dalje le vrednosti s postaje 00CZ.

Poglaviten dejavnik, ki vpliva na nastanek pomanjkanja kisika v pridnenem sloju je razslojenost vodnega stolpca v poletnem času, ki preprečuje izmenjavo plinov med spodnjimi in zgornjimi sloji vode. K pomanjkanju kisika pa pripomoreta tudi povečana količina organskih delcev in usedanje. Navpično mešanje vodnih mas v jesenskem in zimskem času omogoča večjo oskrbo s kisikom in s tem zmanjšanje pomanjkanja kisika v pridnenem sloju.

Slika MR3-1: Vsebnost kisika v pridnenem sloju (globina 24 m) na vzorčevalnem mestu v osrednjem delu Tržaškega zaliva (00CZ)

Vir: Zbirka podatkov Kisik v pridnenem sloju Tržaškega zaliva – slovenski del zaliva, Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo, 2009


Slika MR3-2: Vsebnost kisika v pridnenem sloju (globina 22 m) na vzorčevalnem mestu v jugozahodnem delu Tržaškega zaliva (000G)

Vir: Zbirka podatkov Kisik v pridnenem sloju Tržaškega zaliva – slovenski del zaliva, Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo, 2009


Slika MR3-3: Lokacije merilnih mest v Tržaškem zalivu

Vir: Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo; podlaga: Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, Geodetska uprava Republike Slovenije



- Zaščita in ohranjanje morskega okolja.
- Ohranjanje kakovosti voda, da se omogoči življenje in rast morskih školjk in polžev.
- Zmanjšanje količine hranilnih snovi v obalnih vodah.

Severni del Jadranskega morja je eno izmed številnih obalnih morskih območij, kjer lahko pozno poleti ali zgodaj jeseni opazujemo zelo različne stopnje pomanjkanja kisika v pridnenem sloju. Sem sodi tudi Tržaški zaliv, kjer se kemijska sestava vodnega stolpca in gibanje vodnih mas močno spreminjata v odvisnosti od sezonskega gibanja. Pozimi je vodni stolpec relativno enoten, premešan, že spomladi pa se prične razslojevati zaradi segrevanja površinskega sloja in vnosa sveže rečne vode. Višek razslojevanje doseže poleti. Sezonsko gibanje temperaturne razslojenosti je pod močnim vplivom sončnega obsevanja, stabilnih vremenskih dejavnikov in poletne izoliranosti severnojadranskega bazena, ko ni izmenjave vodnih mas s srednjim Jadranom. Močne nevihte lahko znatno premešajo vodni stolpec tudi poleti. Jesensko ohlajanje in vpliv vetrov ponovno vzpostavita enovit vodni sloj. Prve temeljite in sistematične raziskave kisikovih razmer v pridnenem sloju izvirajo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Sovpadajo z vzpostavitvijo “Observatorija severnega Jadrana” in monitoringa osrednjega dela Tržaškega zaliva. Pred tem so obstajali le podatki iz plitvejšega, ozkega, priobalnega pasu.

Tržaški zaliv je polzaprt, plitev zaliv, v katerem beležimo sezonsko znižanje kisika v pridnenem sloju od poznega poletja do jeseni. Delno in celo popolno pomanjkanje je bilo v Tržaškem zalivu ugotovljeno v letih 1974, 1983, 1987 in 1990. Razsežnost popolnega pomanjkanja kisika na dnu je bila največja leta 1983, ko je zajela približno tretjino zaliva, takšne razmere pa so trajale dva tedna. Posledica pomanjkanja kisika je bil obsežen pogin bentoških organizmov. V drugih primerih so bila prizadeta manjša območja v osrednjem delu zaliva. Kasnejše meritve, ki so redno vključevale tudi osrednji del zaliva, so pokazale, da se kisik v obdobju od avgusta do oktobra skoraj vsako leto približa kritični meji, da pa so kisikove razmere v jugovzhodnem delu praviloma boljše.

Pogostnost pojavljanja nizkih koncentracij kisika v pridnenem sloju v obalnem in morskem okolju na območju Tržaškega zaliva ne nakazuje prepoznavnega trenda. V obdobju od leta 1989 do 2007 se je pomanjkanje kisika pojavilo v osrednjem delu Tržaškega zaliva občasno, v poznem poletju in jeseni, in sicer v letih 1989, 1990, 1994, 1995, 2000 in 2001 (sliki MR3-1 in MR3-2). V jugovzhodnem delu zaliva se je pomanjkanje v enakem obdobju pojavilo le dvakrat in sicer v letih 1989 in 1990. Na vseh vzorčevalnih mestih predstavlja pojav primanjkljaja kisika manj kot 3 % vseh izmerjenih vrednosti. Na globinah, manjših od 20 m, pomanjkanje kisika ni bilo zabeleženo.

Podatki so iz zbirke podatkov (Kisik v pridnenem sloju Tržaškega zaliva_slovenski del zaliva.xls) Morske biološke postaje, Nacionalnega inštituta za biologijo. Prikazani podatki so zbrani v okviru raziskovalnih aktivnosti Morske biološke postaje v Piranu in v okviru monitoringa osrednjega dela Tržaškega zaliva, ki ga financirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Zbrani podatki prikazujejo vsebnost raztopljenega kisika na največji globini vzorčevanja, ki je značilna za vsako posamezno merilno mesto (glej sliki MR3-1 in MR3-2). Analizirani podatki so pridobljeni na območju slovenskega ozemeljskega morja za obdobje od leta 1989–2005. Meritve raztopljenega kisika se izvajajo enkrat mesečno z multiparametrično CTD sondo. Natančnost (0,02–0,1 ml/l) in kakovost (zanesljivost) podatkov je zagotovljena z rednim umerjanjem opreme in senzorjev. Na podlagi teh vrednosti je bil izračunan odstotek tistih vrednosti, ki so pod mejo biološkega pomanjkanja kisika (torej nižje od 2 ml/l). V analizi smo upoštevali merilna mesta, kjer je niz podatkov dovolj obsežen za tovrstno analizo, globina dna pa 22 oziroma 24 m (od leta 2002 dalje le še 24 m). Iz niza zgodovinskih podatkov je razvidno, da je primanjkljaj kisika v Tržaškem zalivu vezan na globine večje od naših vrednosti. Merilno mesto 000G je delovalo do leta 2002.

Ærtebjerg, G., in J. Carstensen. 2004. (WEU15) Frequency of low bottom oxygen concentrations in coastal and marine waters. NERI.

Degobbis, D., A. Malej, in S. Fonda-Umani. 1997. The mucilage phenomenon in the Northern Adriatic - a critical review of the past scientific hypotheses. State of the art and new scientific hypotheses on the phenomenon of mucilages in the Adriatic Sea, Trieste: 24-25.

Degobbis, D., R. Precali, I. Ivančić, N. Smodlaka, D. Fuks, in S. Kveder. 2000. Long-term changes in the northern Adriatic ecosystem related to anthropogenic eutrophication. International Journal of Environment and Pollution 13: 495-533.

Kemp, W. M., J. Faganeli, S. Puskaric, E. M. Smith, in W. R. Boyton. 1999. Pelagic-Benthic Coupling and Nutrient Cycling. V: T. C. Malone, A. Malej, L. W. Harding, Jr., N. Smodlaka, inR. E. Turner [eds.], Coastal and Estuarine Studies, 295-339. American Geophysical Union, Washington DC.

Malačič, V. 1991. Estimation of the vertical eddy diffusion coefficient of heat in thr Gulf of Trieste (Northern Adriatic). Oceanologica Acta 14: 23-32.

Malej, A., in V. Malačič. 1995. Factors affecting bottom layer oxygen depletion in the Gulf of Trieste (Adriatic Sea). Annales 7: 33-42.

Malej, A., P. Mozetič, V. Malačič, in V. Turk. 1997. Response of Summer Phytoplankton to Episodic Meteorological Events (Gulf of Trieste, Adriatic Sea). Marine Ecology 18: 273-288.

31. marec 2009
Vesna Flander Putrle, Branko Čermelj, Morska biološka postaja Piran, Nacionalni inštitut za biologijo