Onesnaženost zunanjega zraka z žveplovim dioksidom v naseljenih območjih Slovenije ni več nevarna za zdravje ljudi. Tudi kritična letna koncentracija za zaščito vegetacije ni presežena. Izboljšanje stanja v zadnjem desetletju velja pripisati izvedenim ukrepom v termoelektrarnah in industriji ter uvedbi goriv z nizko vsebnostjo žvepla.

Vsebnosti kovin in dušika so povečane v okolici večjih mest, industrijskih in termoenergetskih središč. Povečane vrednosti v zahodni Sloveniji pripisujemo daljinskemu transportu iz Padske nižine v Italiji, v severovzhodni Sloveniji pa predvsem prometu ter kmetijstvu. Od leta 1995 dalje je opazen trend nižanja koncentracij vseh kovin in dušika.

V Sloveniji je končnim uporabnikom na voljo slabih 73 % oskrbe z energijo. Leta 2015 je delež dosegel najvišjo vrednost. Na delež v daleč največji meri vpliva učinkovitost proizvodnje električne energije in toplote.

Azbest (šest naravnih mineralov z vlaknato strukturo) postane nevaren, ko je material dotrajan, se poškoduje ali se ga odstranjuje. Do leta 2003, ko smo v Sloveniji njegovo proizvodnjo prepovedali,  je bil pogosto uporabljan v gradbeništvu in industriji. V obdobju od 2005 do 2015 je v Sloveniji nastalo 163.455 ton odpadkov, ki vsebujejo azbest, največ (99,5 %) je bilo gradbenih materialov in večina (82%) iz gospodinjstev. Glede na življenjsko dobo azbestnih materialov (30-40 let) se pričakuje, da bodo azbestni odpadki nastajali tudi v prihodnje, vendar v čedalje manjših količinah

Najvišje vsebnosti dioksinov in PCB so bile v državah EU med 1995 in 2010 najdene v ribjih jetrih, v Sloveniji jih med leti 2012 in 2014 največ najdemo v mišičnini rib, sledijo maščobna tkiva in meso goveda ter ovc. Proizvajalci živil in pristojni organi si morajo proaktivno prizadevati za zmanjšanje dioksinov in PCB v živilih in krmi.