Kazalec prikazuje posedovanje dobrin po gospodinjstvih, ki nakazujejo na naše potrošniške navade. Poleg tega izvemo, za kaj porabimo največ električne energije, koliko si lahko gospodinjstva privoščijo, kolikšno je zadovoljstvo z življenjem in kako postopoma naraščajo eno-članska gospodinjstva.

Gospodinjstvo je vsaka družinska ali druga skupnost oseb, ki skupaj stanujejo in skupaj porabljajo dohodke za osnovne življenjske potrebe (stanovanje, hrano in drugo), ne glede na to, ali vsi člani stalno živijo v kraju, v katerem prebiva gospodinjstvo, ali pa nekateri izmed njih zaradi dela, šolanja ali iz drugih vzrokov dlje časa (do 12 mesecev) živijo drugje v Sloveniji ali v tujini.

Stavbe, živila in promet skupaj povzročajo od 70 % do 80 % vseh vplivov na okolje; od onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov do rabe virov, tal in ravnanja z odpadki.

Cilj trajnostne potrošnje in proizvodnje je "narediti več in boljše z manj”. Trajnostna potrošnja je uporaba proizvodov, energije in storitev na tak način, da njihova uporaba minimalizira vplive na okolje. To pa  zadeva naš življenjski slog, nakupovalne navade ter način uporabe izdelkov in storitev, ter končno ravnanje po izrabi.

Število članov gospodinjstev

Leta 2018 je bilo v Sloveniji 824.618 gospodinjstev. Povprečna velikost gospodinjstva je bila 2,5 člana. Primerjava med leti kaže, da se  zmanjšuje število štiri in več članskih gospodinjstev in povečuje število dvo in tričlanskih gospodinjstev. Tretjina vseh gospodinjstev je enočlanskih in število gospodinjstev z manjšim številom članov še naprej narašča.

Po podatkih Eurostata so leta 2019 tretjino gospodinjstev v EU predstavljala gospodinjstva z eno osebo, in trend narašča; enočlanska gospodinjstva brez otrok so se med letoma 2010 in 2019 v EU povečala za 18,7 %.

Delež prebivalcev, starih 65 ali več, je leta 2020 znašal 20,2 %. To prinaša s seboj številne zdravstvene, socialne in splošne družbene in okoljske izzive.

Posedovanje izbranih dobrin v gospodinjstvih

Barvni televizor, hladilnik, pralni stroj in mobilni telefon so dobrine, ki jih imajo skoraj v vseh gospodinjstvih (96,4 % ; 98,3 % ; 97,2 % ; 95,8 %). Visok je tudi delež radijskih sprejemnikov – 81,9 % (vendar se ves čas znižuje, saj ga je leta 1999 imelo 95,1 % gospodinjstev), osebnih avtomobilov – 82,2 % in osebnih računalnikov – 76,4 %. Zanimivo je, da se je leta 2018 znižal delež zamrzovalnih omar ali skrinj, na 62,5 %, medtem ko je bilo leta 1999 le-teh 85,8 %. Močan porast je zaznati pri deležu videokamer, strojih za sušenje perila, pomivalnih strojih in mikrovalovnih pečicah. Nasprotno pa se je delež koles v opazovanem obdobju znižal in je bil leta 2018 le še 46,1 % v primerjavi z 65.9 % leta 1993. Povsem novi so podatki o toplotnih črpalkah – delež le-teh je bil 12,5 %, in klimatskih napravah z deležem 26, 3 % - torej ima več kot četrtina gospodinjstev to napravo (2018).

Namen rabe električne energije (GWh) v gospodinjstvih

V gospodinjstvih daleč največ električne energije porabimo za ogrevanje sanitarne vode in prostorov ter za kuhanje. Podatki razkrivajo, da je v opazovanem obdobju (2000-2019) poraba elektrike nekoliko upadla za razsvetljavo in delovanje nekaterih velikih gospodinjskih aparatov (hladilniki, pralni in sušilni stroji ter računalniki), kar gre verjetno pripisati energijsko učinkovitejšim aparatom in sijalkam. Povečala pa se je poraba elektrike za hlajenje, pomivalne stroje ter televizije, kar pa je zagotovo posledica večjega števila teh aparatov v gospodinjstvih.

Finančni položaj gospodinjstev – izbrani kazalniki

Kaj si lahko gospodinjstva privoščijo od počitnic, mesnih ali vegetarijanskih obrokov, ogrevanih stanovanj ter ko pride do nepričakovanih izdatkov? Kot kažejo podatki, se zmožnosti gospodinjstev povečujejo (2008 – 2019), tako da lahko resnejši problem izzovejo le nepričakovani izdatki – za nekaj več kot tretjino gospodinjstev, nekaj več kot štiri petine pa le stežka preživijo mesec brez finančnih težav.

Enotedenske letne počitnice zunaj doma za vse člane gospodinjstva si je v letu 2019 finančno lahko privoščilo 76 % gospodinjstev. Z vidika tipa gospodinjstva je bil odstotek takih, ki so si lahko privoščila počitnice, največji med gospodinjstvi z dvema odraslima in z vsaj enim vzdrževanim otrokom (90 %), najmanjši pa med enočlanskimi gospodinjstvi (62 %). Nepričakovane izdatke si je v letu 2019 lahko privoščilo 63 % gospodinjstev. Najtežje je bilo enostarševskim gospodinjstvom z vsaj enim vzdrževanim otrokom in enočlanskim gospodinjstvom.  Mesni ali enakovredni vegetarijanski obrok vsaj vsak drugi dan pa si je lahko leta 2019 privoščilo 95 % gospodinjstev in med tipom gospodinjstev ni večjih razlik.

Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah

Samoocena zadovoljstva z življenjem je bila v povprečju v Sloveniji relativno visoka (7,5 na lestvici do 10). Velikih razlik oziroma nihanj med statističnimi regijami ni zaznati. S svojim življenjem so le nekoliko bolj zadovoljni na Gorenjskem in Goriškem, manj pa v  Koroški in Pomurski statistični regiji.

Stopnja resne materialne prikrajšanosti je bila leta 2019 sicer najvišja v Zasavski in Koroški statistični regiji ter najnižja v Primorsko-notranjski regiji. Stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti pa sta bili najvišji v Zasavski, Podravski in Koroški regiji , najnižja pa na Gorenjskem.

Glede na to, da je stopnja splošnega zadovoljstva z življenjem v vseh regijah v povprečju relativno enakomerna, pomeni, da ocena zadovoljstva z življenjem ni povezana samo s finančnimi in materialnimi vidiki, temveč da ljudje zadovoljstvo z življenjem verjetno dojemajo širše, predvsem v povezavi z zdravjem, družino, prijatelji, prostim časom ipd.

Povprečno število oseb v gospodinjstvih EU, 2020

Leta 2020 je povprečna velikost gospodinjstva v EU-27 znašala 2,3 člana. Največja povprečna velikost gospodinjstva je bila zabeležena na Hrvaškem (2,8 članov), najmanjša pa na Švedskem (1,5 članov), v Nemčiji, na Danskem, na Finskem in v Estoniji (vse po 2,0 člana). V vseh državah članicah je opaziti trend upadanja povprečnega števila članov gospodinjstev. Največji upad od leta 2007 je bil opazen v Litvi in na Malti, s povprečno velikostjo gospodinjstva, ki se je gibala od 2,6 oziroma 2,9 članov leta 2010 na 2,1 oziroma 2,6 člana leta 2020. Najpogostejši tip gospodinjstev je bil tisti, ki ga sestavlja ena oseba, to je ena tretjina skupnega števila gospodinjstev.

Tip gospodinjstva v EU 27, 2010-2019

Razvoj skozi čas kaže, da se sestava gospodinjstev v EU spreminja. Skupno število gospodinjstev med letoma 2010 in 2019 se je povečalo za 7,0 %. Vendar so se samska odrasla gospodinjstva (tj. gospodinjstva, sestavljena iz samo ene odrasle osebe, ki živijo z otroki ali brez njih), povečala veliko hitreje, in sicer za 18,1 % v istem obdobju. To povečanje je še bolj izrazito v samskih odraslih gospodinjstvih brez otrok (+18,7 %). Po drugi strani pa so gospodinjstva, sestavljena iz para z otroki ali brez, počasneje narasla, za 3,9 %. Ta rast je v celoti posledica večjega števila parov, ki živijo brez otrok. Poleg tega so se gospodinjstva z dvema ali več odraslih ("druga vrsta gospodinjstev") v obdobju 2010–2019 v EU zmanjšala za 5,7 %.

Politični okvir

-Resolucijao nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20-30) izpostavlja  naslednje temeljne cilje (z vrsto podcilji):

-   varovanje, ohranjanje in izboljševanje naravnega kapitala,

-   prehod v nizkoogljično družbo, ki učinkovito ravna z viri, preprečuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna,

-   varovanje prebivalcev pred okoljskimi tveganji.

- Strategija razvoja Slovenije 2030. Osrednji cilj Strategije razvoja Slovenije 2030 je zagotoviti kakovostno življenje za vse. Uresničiti ga je mogoče z uravnoteženim gospodarskim, družbenim in okoljskim razvojem, ki upošteva omejitve in zmožnosti planeta ter ustvarja pogoje in priložnosti za sedanje in prihodnje rodove. Na ravni posameznika se kakovostno življenje kaže v dobrih priložnostih za delo, izobraževanje in ustvarjanje, v dostojnem, varnem in aktivnem življenju, zdravem in čistem okolju ter vključevanju v demokratično odločanje in soupravljanje družbe. Strateške usmeritve države za doseganje kakovostnega življenja so:

• vključujoča, zdrava, varna in odgovorna družba,
• učenje za in skozi vse življenje,
• visoko produktivno gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost za vse,
• ohranjeno zdravo naravno okolje in
• visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti upravljanja.

Strategija ima sicer 12 ciljev in po  troje kazalnikov za vsak cilj.

- Akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo

Eden ključnih ciljev revizije potrošniške politike EU (agenda za potrošnike) je pomagati potrošnikom, da bodo lahko sodelovali pri doseganju bolj trajnostnega gospodarstva (zeleni prehod). Cilj te pobude je predvsem:

• zagotoviti, da potrošniki dobijo zanesljive in koristne informacije o izdelkih, npr. o njihovi življenjski dobi in možnostih popravila,
• preprečiti ustvarjanje pretirano okolju prijaznega vtisa (lažno zeleno oglaševanje) in prodajo izdelkov s prikrito skrajšano življenjsko dobo,
• določiti minimalne zahteve za trajnostne logotipe in nalepke.

Evropska komisija je novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo sprejela marca 2020. Je eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora, novega evropskega programa za trajnostno rast. Novi akcijski načrt napoveduje pobude v celotnem življenjskem ciklu izdelkov. Namenjen je oblikovanju izdelkov, spodbuja krožne gospodarske procese, spodbuja trajnostno potrošnjo in si prizadeva, da se prepreči nastajanje odpadkov in da se uporabljeni viri čim dlje zadržijo v gospodarstvu EU.

V nedavni raziskavi Eurobarometer je bilo ugotovljeno, da so vse večje količine odpadkov med tremi največjimi skrbmi anketiranih in da bomo okoljske probleme najučinkoviteje rešili s spremembo načinov potrošnje in proizvodnje.

- Agenda 2030 Svetovni voditelji (193 držav) so se na zgodovinskem vrhu Združenih narodov septembra 2015 v New Yorku zavezali, da bodo odpravili revščino ter preprečevali podnebne spremembe in nepravičnost. V okviru Agenda 2030 za trajnostni razvoj so soglasno sprejeli 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki so postali nov univerzalni standard za razvoj. Med temi je:

Cilj 12. Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in potrošnje

12.1 Izvajati desetletni okvir programov trajnostne proizvodnje in potrošnje, pri čemer morajo vse države sprejeti ukrepe in razvite države prevzeti vodilno vlogo, ob upoštevanju razvoja in možnosti držav v razvoju

12.2 Do leta 2030 doseči trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo učinkovito rabo

12.3 Do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količino zavržene hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, skupaj z izgubami po spravilu pridelka

12.4 Do leta 2020 zagotoviti ustrezno ravnanje s kemikalijami in vsemi odpadnimi snovmi v celotnem življenjskem ciklu v skladu z dogovorjenimi mednarodnimi okviri ter občutno zmanjšati njihovo sproščanje v zrak, vodo in tla, da se čim bolj zmanjšajo njihovi škodljivi vplivi na zdravje ljudi in okolje

12.5 Do leta 2030 občutno zmanjšati količino odpadkov s preventivnimi ukrepi, zmanjševanjem potrošnje, recikliranjem in ponovno uporabo

12.6 Podjetja, zlasti velika in mednarodna podjetja, spodbujati, naj uvedejo trajnostne pristope in v poročanje vključijo informacije o trajnosti

12.7 Spodbujati trajnostno javno naročanje v skladu z državnimi politikami in prednostnimi usmeritvami

12.8 Do leta 2030 zagotoviti, da bodo ljudje povsod po svetu ustrezno seznanjeni in ozaveščeni za trajnostni razvoj in sonaraven način življenja

12.a Podpirati države v razvoju pri krepitvi znanstvenih in tehnoloških zmogljivosti za prehod na bolj trajnostno proizvodnjo in potrošnjo

12.b Oblikovati in uporabljati mehanizme spremljanja vplivov trajnostnega razvoja za razvoj trajnostnega turizma, ki ustvarja delovna mesta ter spodbuja lokalno kulturo in izdelke

12.c Omejiti neučinkovite subvencije za fosilna goriva, ki prispevajo k razsipni porabi, tako da se prepreči izkrivljanje trga v skladu z razmerami v posamezni državi, tudi s prestrukturiranjem obdavčenja in postopno odpravo škodljivih subvencij ob upoštevanju njihovega vpliva na okolje, pri čemer je treba izhajati iz konkretnih potreb in razmer v državah v razvoju ter čim bolj zmanjšati škodljive posledice za njihov razvoj in zaščititi revne in prizadete skupnosti

Trajnostna potrošnja

Po navedbah Evropske komisije državljani EU predstavljajo manj ko 10 % svetovnega prebivalstva, a porabijo polovico svetovne proizvodnje mesa, četrtino proizvedenega papirja in 15 % energije.

V raziskavi Environmental Impact Assessment of Household Consumption, 2015, so analizirali okoljski vpliv potrošnje gospodinjstev glede na porabo virov, vode in zemljišč ter izpuste toplogrednih plinov, povezanih s proizvodnjo in uporabo izdelkov in storitev. Gospodinjstva s svojo porabo prispevajo več kot 60% globalnih emisij toplogrednih plinov in med 50% in 80% celotne porabe zemljišč, virov in vode. Izkazuje se pomembna povezanost med izdatki gospodinjstev in njihovimi vplivi na okolje, ki jih povzroča naraščajoče povpraševanje po ne nujno potrebnih izdelkih široke potrošnje. Mobilnost, stavbe in hrana so najpomembnejše kategorije porabe na okoljskih odtisih. Na svetovni ravni živila predstavljajo 48% in 70% vplivov gospodinjstev na kopenske in vodne vire, pri čemer se poraba mesa, mleka in predelane hrane hitro poveča z dohodkom. Gospodinjstva imajo relativno velik nadzor nad svojo porabo, vendar pogosto nimajo točnih in konkretnih informacij o tem, kako izboljšati lastno okoljsko učinkovitost.

Trajnostna potrošnja je poraba blaga in storitev, ki imajo najmanjši možni vpliv na okolje, so družbeno pravične in ekonomsko upravičene, hkrati pa izpolnjujejo osnovne potrebe ljudi po vsem svetu. Trajnostna potrošnja je namenjena vsem, v vseh sektorjih in vseh državah, od posameznika do vlad. V zadnjih 50 letih je svetovno prebivalstvo porabilo več blaga in storitev kot skupno število vseh prejšnjih generacij (Tillard 2000). Ta rast porabe je spodbudila gospodarsko rast, degradacijo okolja in izboljšala kakovost življenja za mnoge. Vendar se vzorci potrošnje med razvitimi državami in državami v razvoju zelo razlikujejo. Tillard (2000) ugotavlja, da najbogatejša petina sveta predstavlja 86% potrošnje (danes je ta odstotek zagotovo še višji, o.p.), medtem ko najrevnejša petina predstavlja približno en odstotek porabe. Prekomerno izkoriščanje naravnih virov, ki jih poganja eksponentna gospodarska rast, ne bo rešila zgolj tehnologija. Potrebni so tudi novi vzorci potrošnje, pa tudi družbene novosti, ki ločujejo ustvarjanje blaginje in kakovosti življenja od degradacije okolja. Skupna raba namesto lastništva je le en primer novega življenjskega sloga in novih poslovnih modelov, ki se razvijajo.