Kazalec prikazuje povprečno porabljena denarna sredstva za življenjske potrebščine, zmožnosti gospodinjstev za plačila goriv in stanovanjskih stroškov, obremenjenost gospodinjstev z okoljskimi davki ter vlogo gospodinjstev pri izpustih CO2 v zrak v Sloveniji.

Kazalec prikazuje tudi povprečno porabljena denarna sredstva za življenjske potrebščine v EU ter delež celotne porabe gospodinjstev EU za mobilnost po posameznih državah.

Gospodinjstva so ponekod razvrščena v kvintile glede na skupna razpoložljiva sredstva gospodinjstva. V prvem kvintilu je razvrščenih 20 % gospodinjstev z najnižjimi dohodki, v petem kvintilu pa 20 % gospodinjstev z najvišjimi dohodki.

NAMEA je matrika nacionalnih računov, ki vključuje okoljske račune. Gre za emisije v zrak, ki izhajajo iz nacionalnega gospodarstva, razdeljenega po gospodarskih dejavnostih glede na standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD 2008) in gospodinjstev.

Ločimo štiri skupine okoljskih davkov: davki na energijo (upoštevajo se goriva - med davke na energijo so vključeni davki zaradi onesnaževanja z emisijami CO2.), davki na promet (lastništvo vozil in letne cestne dajatve), davki na onesnaževanje (povezani z obremenjevanjem ali oceno emisije škodljivih snovi v zrak ali odpadnih voda v vode ter z upravljanjem trdnih odpadkov in hrupa) in davki na rabo naravnih virov (vodna povračila).

Izdatki gospodinjstev pomenijo znesek izdatkov za končno potrošnjo gospodinjstev za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so: hrana, oblačila, stanovanja (najem), energija, prevoz, trajno blago (predvsem avtomobili), zdravstveni stroški, prosti čas in razne storitve. Potrošniki lahko dosežejo velike spremembe, denimo z izbiro in nakupom določenih izdelkov in storitev, ki so za okolje manj obremenjujoče.

Vse več je  izdelkov, katerih proizvodnja manj obremenjuje okolje, imajo daljšo življenjsko dobo in je njihove dele po izrabi možno ponovno uporabiti ali reciklirati. Podobno je pri storitvah.

Povprečno porabljena denarna sredstev gospodinjstev za življenjske potrebščine

Po podatkih SURS so gospodinjstva v letu 2015 porabila za življenjske potrebščine povprečno 17.334 EUR. Izdatki za prevoz (18.47 %), hrano in brezalkoholno pijačo(13.7 %)  ter stanovanje (13.12 %) so predstavljali 45.37 % izdatkov za življenjske potrebščine, to je skoraj polovica. Izdatki za prevoz in stanovanje so se v opazovanem obdobju 2000 – 2015 postopoma višali, le izdatki za hrano so se nižali (kar je povezano z upadom porabe (oz. nakupa) živil in pijač. Nekoliko nižji so tudi izdatki za obleko in obutev, stanovanjsko in gospodinjsko opremo ter rekreacijo in kulturo. Sicer že tako nizki izdatki so nekoliko porasli za zdravstvo in komunikacije.

Za gospodinjstva v najnižjem dohodkovnem razredu (1. kvintil) so bili izdatki za hrano in brezalkoholne pijače ter izdatki, povezani s stanovanjem, 46 % izdatkov za življenjske potrebščine, za tista v najvišjem dohodkovnem razredu pa 23 % izdatkov za življenjske potrebščine.

Energetska revščina - Povprečna razpoložljiva sredstva gospodinjstev porabljena za elektriko, plin in druga goriva, po kvintilih

Energetska revščina se pojavi takrat, ko si gospodinjstvo ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja in drugih energetskih storitev (tople sanitarne vode, razsvetljave ipd.) po sprejemljivi ceni. Vzrok je torej finančna nezmožnost investicije v primerno izolacijo ali kurišča z boljšim izkoristkom oz. virom goriva.

Energetska revščina je najbolj prisotna v gospodinjstvih, ki spadajo v spodnji dve skupini glede na skupna razpoložljiva sredstva (kvintil) gospodinjstva. Podatki iz opazovanega obdobja 2000 – 2015 kažejo, da energetska revščina rahlo raste pri spodnjih dveh skupinah, še posebej pri skupini z najnižjim dohodkom. Leta 2015 je bil delež najnižje skupine 17,7 % in delež skupine nad njo 10,1 %, kar je skupaj nekaj več kot petina. Pri ostalih treh skupinah (3, 4 in 5 kvintil) pa je energetska revščina relativno nizka in »stabilna«.

Enotne mednarodne opredelitve energetske revščine ni, se pa običajno najpogosteje navaja slednja: energetsko revna so tista gospodinjstva, ki za zagotavljanje primerno toplega stanovanja in druge energetske storitve porabijo več kot 10 % svojih dohodkov. Na pojav energetske revščine najbolj vplivajo dohodki, cene energentov in njihova poraba; ta pa je odvisna od ravnanja stanovalcev in energetske učinkovitosti stanovanj. 

Eko sklad nudi več ukrepov izrecno za zmanjševanje energetske revščine, ki zmanjšujejo stroške za energijo in izboljšujejo kvaliteto bivanja, denimo 100 % subvencije za določene naložbe pri obnovi stanovanjskih stavb.  

Stanovanjski stroški gospodinjstev

Pomemben vidik kakovosti bivanja je tudi to, kako ljudje subjektivno dojemajo svoj položaj. Podatki so povzeti po SURS.  Gospodinjstev, ki so ocenila, da so stanovanjski stroški srednje veliko breme, je bilo leta 2017 približno 53 %, tistih, ki so menili, da jim to predstavlja veliko breme, pa 36 % - to je več kot tretjina gospodinjstev.  Da jim stanovanjski stroški ne predstavljajo nikakršnega bremena trdi dobra desetina anketiranih gospodinjstev (12 %). V opazovanem obdobju 2008 – 2017 se deleži bremen po letih niso bistveno spreminjali.

Računi NAMEA emisij CO2 v zrak po dejavnostih

NAMEA je matrika nacionalnih računov, ki vključuje okoljske račune. Podatki za obdobje 2008 – 2016 prikazujejo izpuste v zrak za dvanajst parametrov: CO2, biomasa CO2, N2O, CH4, HFC, PFC, SF6, NOx, SOx, NH3, NMVOC, CO, PM10 in PM2,5. Po podatkih SURS so izpusti v zrak pri različnih dejavnostih različni in se pri večini dejavnostih z leti nekoliko nižajo. Kot kaže so gospodinjstva velik onesnaževalec, saj pri več onesnaževalih dosegajo od vseh dejavnosti najvišje vrednosti izpustov v zrak; npr. za PM10 in PM2,5, CO, HFC ter NMVOC. Med ostalimi dejavnostmi imajo visoke izpuste v zrak nekaterih onesnaževal še: kmetijstvo (predvsem NH4 in NH3), predelovalne dejavnosti (zlasti PFC in NMVOC), promet (zlasti NOx) itd.

Podatki so posebej izpostavljeni za izpuste CO2. Največji povzročitelj CO2 emisij leta 2016  je dejavnost oskrbe z električno energijo, plinom in paro (4971 Gg), sledijo promet (4094.2 Gg), gospodinjstva (3108.7 Gg) in predelovalne dejavnosti (2165.7 Gg).

Okoljski davki po dejavnostih

Predvsem pri plačevanju mesečnih položnic gospodinjstva plačujejo tudi okoljske davke. Okoljski davek so dolžni plačati poslovni subjekti in gospodinjstva zaradi onesnaževanja okolja. Iz podatkov opazovanega obdobja 2008 – 2017 je razvidno, da z leti naraščajo. Po podatkih SURS so največji plačniki okoljskih davkov gospodinjstva - 1030.38 mio  €. Po višini davka so na vrhu še predelovalne dejavnosti (214.62 mio  €), oskrba z električno energijo, plinom in paro (112.25  mio  €) ter promet (119.89 mio  €); slednja predstavljata le kako desetino višine okoljskih davkov, ki jih plačujejo gospodinjstva.

To lahko navede k naslednjemu razmisleku. Po eni strani si gospodinjstva ta plačila lahko zmanjšajo z bolj učinkovito rabo vseh virov in z bolj trajnostnim načinom življenja. Po drugi strani pa nizki okoljski davki pri dejavnostih, ki imajo poznano velik vpliv na okolje kažejo, da je verjetno treba ponovno razmisliti o davčnem sistemu ter dodeljevanju subvencij.

Poraba sredstev v gospodinjstvih EU za življenjske potrebščine

Skoraj četrtina izdatkov gospodinjstev EU-28 (24,5%) je namenjenih »stanovanju, vodi, električni energiji, plinu in drugim gorivom". Drugi veliki izdatki so zabeleženi pri prevozu (12,9%), hrani in brezalkoholnih pijačah (12,2%) in "razno blago in storitve" (11,5%). Stanovanja, poraba vode, elektrike, plina in drugih vrst goriv, prevoz in hrana in brezalkoholne pijače predstavljajo skoraj polovico skupnih izdatkov gospodinjstev EU (49,6%).

Delež celotne porabe gospodinjstev za prevoz v državah EU

Po podatkih Eurostat za leto 2016 je imela Slovenija najvišji delež izdatkov gospodinjstev za prevoz (15,9% vseh izdatkov), Luksemburg (15,4%) in Litva (15,1%). Najnižji je bil na Slovaškem (7,5%), Češki Republiki (9,8%), Španiji in Belgiji (oboje 11,0%).

Politični okvir

Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri pod naslovom Trajnostna potrošnja in proizvodnja izpostavlja med drugim izboljšanje izdelkov in spreminjanje vzorcev potrošnje: »Sprememba vzorcev potrošnje zasebnih in javnih kupcev bo pomagala spodbuditi učinkovitost rabe virov ter  ustvarila neposredne neto prihranke pri stroških. Za pomoč pri usmerjanju odločitev potrošnikov so potrebne točne informacije, ki temeljijo na vplivih življenjske dobe in stroških. Potrošniki lahko prihranijo stroške s »pridelavo« manjših količin odpadkov in kupovanjem izdelkov, ki imajo dolgo življenjsko dobo ali jih je mogoče hitro popraviti ali reciklirati. Novi podjetniški modeli, pri katerih se izdelki najamejo in ne kupijo, lahko zadovoljijo potrebe potrošnikov z manjšo rabo virov v življenjski dobi.«

Sedmi okoljski akcijski program do 2020 (7 EAP) – „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ med ukrepi predlaga: oblikovanje skladnejšega političnega okvira za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, po potrebi tudi z združitvijo obstoječih instrumentov v skladen zakonski okvir; spodbujanje povpraševanja potrošnikov po okoljsko trajnostnih proizvodih in storitvah s politikami, ki spodbujajo njihovo dostopnost, cenovno ugodnost, funkcionalnost in privlačnost; razvoj kazalnikov in realističnih ter dosegljivih ciljev za zmanjšanje splošnega vpliva potrošnje; in da bodo določeni cilji za zmanjšanje okoljskega vpliva potrošnje za celotno življenjsko dobo, zlasti v sektorjih prehrane, stanovanj in mobilnosti.

Okoljski dolg

1. avgust 2018 je bil dan globalnega okoljskega dolga, to je dan v letu, ko človeška poraba že preseže količino naravnih virov, kot bi jih lahko Zemlja obnovila v obdobju dvanajstih mesecev. Dan okoljskega dolga za Slovenijo je bil 11. 5. 2018. Okoljski dolg se računa na podlagi okoljskega (ekološkega) odtisa. Kazalec o okoljskem odtisu sodi med najbolj razširjene in priznane integrirane kazalce trajnosti. Okoljski odtis je bil sprejet kot strateški kazalec tako v Strategiji razvoja Slovenije kot v osnutku Nacionalnega programa varstva okolja. Do leta 2030 je cilj Slovenije zmanjšanje okoljskega odtisa za 20 %.