Kazalec intenzivnost rabe končne energije je izračunan kot razmerje med porabljeno končno energijo (KE) in ustvarjenim bruto domačim proizvodom (BDP). Kazalec energetske intenzivnosti kaže, kako učinkovito slovensko gospodarstvo izrablja energijo pri ustvarjanju enote proizvoda. Izražen je v tisoč tonah naftnega ekvivalenta (ktoe) na milijon evrov (mio €), izraženih v stalnih cenah preteklega leta, z referenčnim letom 2005.

Raba končne energije je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih – predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, promet ter široka raba, ki vključuje gospodinjstva, storitve in kmetijstvo.

Bruto domači proizvod je definiran kot tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo slovensko gospodarstvo v enem letu.

Gospodarski razvoj je pogojen z višjo rabo energije, vendar je predvsem v razvitejših državah opazen trend zaostajanja rasti rabe energije za rastjo ustvarjenega bruto domačega proizvoda. Učinkovita raba energije predstavlja pomemben izziv za Slovenijo. Zmanjševanje energetske intenzivnosti, ki je posledica učinkovitejše rabe energije in spremembe strukture rabe energije, ne samo da izboljšuje konkurenčnost gospodarstva, predstavlja tudi zelo učinkovit način zagotavljanja zanesljive oskrbe z energijo, zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in onesnaževal zraka ter spodbuja razvoj trga z visokimi energetsko učinkovitimi tehnologijami. Energetska intenzivnost rabe končne energije meri rabo energije pri ustvarjanju enote produkta in kaže, kako učinkovito gospodarstvo izrablja energijo.

V Sloveniji je v obdobju 1992-2015 bruto domači proizvod (BDP) v povprečju rasel po stopnji 2,7 % na leto, raba končne energije pa 1,6 % letno. Razlika v stopnjah rasti je razlog, da se je energetska intenzivnost rabe končne energije v tem obdobju zmanjševala po povprečni letni stopnji 1,1 %. V celotnem obdobju lahko določimo štiri obdobja z različnimi trendi energetske intenzivnosti. V letih 1992-1996 se je intenzivnost povečevala. Sledilo je dolgo obdobje zmanjševanja energetske intenzivnosti, ki se je končalo leta 2007. V letih gospodarske krize od 2008-2012 se je energetska intenzivnost povečevala, v zadnjih treh letih pa se zopet zmanjšuje. Gibanje v letih 2008-2012 je predvsem posledica neugodnih strukturnih sprememb (povečanje deleža prometa v rabi končne energije) ter tudi metodoloških izboljšav spremljanja rabe obnovljivih virov energije v široki rabi v letih 2009 in 2010, kar je vplivalo na povečanje intenzivnosti v gospodinjstvih, pomemben pa je tudi vpliv gospodarske krize. V zadnjih treh letih se energetska intenzivnost izboljšuje v vseh sektorjih končne rabe, v glavnem kot posledica izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije.

Energetska intenzivnost rabe končne energije je leta 2015 znašala 144 toe na milijon evrov bruto domačega proizvoda (izraženega v cenah 2005), leta 2000 181 toe/mioEUR2005, leta 1992 pa 190 toe/mioEUR2005. Najvišja intenzivnost v višini 217 toe/mioEUR2005 je bilo dosežena leta 1996, najnižja pa leta 2015.

Iz pregleda sektorskih kazalcev v obdobju 1992-2015 so razvidne pozitivne spremembe v industriji, medtem ko je v vseh ostalih sektorjih intenzivnost leta 2015 višja kot leta 1992, pri čemer pa se je potrebno zavedati omejitev te primerjave, zlasti pri gospodinjstvih in ostali rabi.

Intenzivnost rabe energije v industriji je leta 2015 znašala 140 toe/mio EUR 2005, kar je 38 % manj kot leta 1992. V obdobju 2000-2015 se je intenzivnost zniževala s povprečno letno stopnjo 2,2 % pri čemer je gibanje intenzivnosti zelo razgibano. Opazni sta dve obdobji hitrega zmanjševanja (2001-2002 in 2006-2009), obdobje rasti (2003-2005), obdobje gospodarske krize (2010-2012) z nihanjem v energetski intenzivnosti ter v zadnjih dveh letih počasno izboljšanje energetske intenzivnosti. Na energetsko intenzivnost industrije vplivajo energetske intenzivnosti posameznih panog in deleži panog v dodani vrednosti. Intenzivnost posameznih panog se je od leta 2009 večinoma zmanjševala z izjemo dveh let (2012 in 2015), delež panog z višjo energetsko intenzivnostjo v dodani vrednosti pa je na gibanje skupne intenzivnosti močno vplival leta 2010, ko se je delež povečal, in leta 2015, ko se je delež zmanjšal. Skupna dodana vrednost predelovalnih dejavnosti in gradbeništva se je leta 2009, glede na leto prej, zmanjšala za 15 %, kot posledica gospodarske krize, in si do danes še ni opomogla na predkrizne vrednosti. V primerjavi z EU-28 je bila energetska intenzivnost slovenske industrije leta 2015 višja za 35 %. Oddaljenost intenzivnosti slovenske industrije od povprečja EU-28 se je od leta 2000 zniževala do leta 2008, po tem letu pa se počasi povečuje. Slovenija ima od EU-28 višjo energetsko intenzivnost zlasti zaradi višje energetske intenzivnosti posameznih panog, nekaj pa k temu prispeva tudi višji delež energetsko intenzivnih panog v dodani vrednosti v Sloveniji. Zaradi majhnosti Slovenije se na gibanju intenzivnosti močno poznajo aktivnosti v večjih podjetjih. Leta 2002 je bila v podjetju Talum odprta nova elektroliza za proizvodnjo aluminija, zaradi česar se je raba električne energije v letu 2003 močno povečala, kar je prispevalo k povečanju energetske intenzivnosti. Ravno obraten učinek je imelo leta 2007 postopno ugašanje elektrolize B v istem podjetju (ugasnitev elektrolize se je zlasti pokazala na rabi leta 2008) ali zaprtje proizvodnje celuloze v podjetju Vipap.

Promet je edini sektor v katerem ima kazalec, tako v obdobju 1992-2015 kot 2000-2015, pozitivno povprečno letno rast (0,4 % oz. 0,6 %). Najvišje rasti so bile zabeležene v letih 2007 in 2008, zaradi hitrega povečevanja domačega in predvsem tujega tranzitnega prometa. Po 13,2 % rasti kazalca leta 2008, se je intenzivnost v letih 2009 in 2010 zmanjšala, kar lahko pripišemo gospodarski krizi, ki je vplivala na upad tovornega prometa, ter tudi spremembi razmerja med cenami pogonskih goriv v Sloveniji in sosednjih državah zaradi česar se je zmanjšal obseg prodanega goriva tujim vozilom v Sloveniji. V letu 2011 in 2012 so bila cene pogonskih goriv v Sloveniji zopet ugodnejše kot v sosednjih državah, poleg tega je gospodarstvo v ostalih državah EU okrevalo, zaradi česar se je prodaja goriva vozilom v tranzitu zopet povečala. Poleg tranzitnega prometa na porabo goriv v prometu negativno vpliva tudi počasno ukrepanje države na področju trajnostne prometne politike. V zadnjih treh letih so goriva v Sloveniji večinoma dražja kot v sosednjih državah kar v veliki meri prispeva k zmanjševanju intenzivnosti rabe energije v prometu. Analiza gibanja prodaje goriv tujim in domačim vozilom je pokazala, da se v zadnjih treh letih prodaja domačim vozilom povečuje, tujim pa zmanjšuje. Leta 2015 se je vrednost kazalca zmanjšala za 3,3 %, v zadnjih treh letih pa v povprečju za 4,1 % letno. Glede na EU-28 je bila intenzivnost leta 2015 za 97 % višja, od leta 2000 pa se je oddaljenost od EU-27 povečala za 40 odstotnih točk. Pomemben vpliv na to ima tranzitni promet, veliko potenciala pa ima Slovenija tudi pri izvajanju domače prometne politike, saj je trenutno vse preveč podrejeno avtomobilom.

Energetska intenzivnost v gospodinjstvih je po naraščanju do leta 2003, štiri leta upadala, v letih 2008 - 2010 pa se je zopet povečala. Po občutnem znižanju leta 2007, se je leta 2008 povečala v veliki meri kot posledica zamika nakupa tekočih goriv ter tudi hladnejše zime leta 2008. Če vpliv različno mrzlih zim izločimo, se je intenzivnost leta 2007 znižala za 8,5 %, leta 2008 pa povečala za 4,2 %. Povečanje intenzivnosti leta 2009 je posledica izboljšanja metodologije spremljanja rabe lesne biomase in ostalih obnovljivih virov. To je vplivalo na občutno rast rabe obnovljivih virov energije glede na predhodno leto (za 37 %). Rast leta 2010 je posledica hladnejše zime glede na predhodno leto. Če uporabimo rabo energije preračunano na povprečno hladno zimo se je energetska intenzivnost v gospodinjstvih leta 2010 glede na predhodno leto znižala za 1,6 %. V letih 2011 - 2014 se je intenzivnost zniževala, zlasti opazno leta 2014, ko se je znižala za 15,6 %. Tako veliko znižanje je v veliki meri posledica zelo tople zime, kar je vplivalo tudi na to, da se je intenzivnost leta 2015 povečala. Če rabo energije preračunamo na povprečno hladno zimo se intenzivnost leta 2014 zmanjša za 5,9 %, leta 2015 pa za 0,7 %. Leta 2015 je energetska intenzivnost znašala 539 toe/1000 preb, če rabo energijo preračunamo na povprečno hladno zimo pa 588 toe/1000 preb. Za ta sektor je značilno minimalno odstopanje energetske intenzivnosti od povprečja EU-28 (leta 2015 -0,5 %). Leta 2000 je bila intenzivnost v Sloveniji za 5 % nižja kot v EU-28.

Kazalec je možno izračunati tudi z drugim vplivnim faktorjem namesto prebivalstva, in sicer s stanovanjsko površino. Stanovanjska površina je bolj dinamična kot število prebivalcev, kar prispeva k temu da se intenzivnost po tem kazalcu zmanjša za več, kot če uporabimo število prebivalcev.

Intenzivnost rabe energije v storitvenem sektorju in kmetijstvu se je v opazovanem obdobju najbolj spreminjala. Leta 1996 se je močno povečala, leta 2003 pa močno zmanjšala. Po rasti leta 2004 se je v obdobju 2005-2007 zmanjšala za 40 %. Leta 2008 se je povečala za 23,5 %. V obdobju 2009-2011 se je intenzivnost povečevala s povprečno letno stopnjo 1,9 %, leta 2012 pa se je intenzivnost zmanjšala za 9,9 %. V zadnjih treh letih se je intenzivnost v povprečju zmanjševala s stopnjo 0,9 % letno. Zmanjšanje leta 2014 je podobno kot pri gospodinjstvih posledica podnebnih razmer. Vzrok za tako razgiban trend je poleg različno hladnih zim tudi v tem, da je raba energije v tem sektorju izračunana kot ostanek, zaradi česar metodološke spremembe ali napake pri zbiranju podatkov v katerem koli drugem sektorju na rabo energije v tem sektorju močno vplivajo. Leta 2015 je bila glede na povprečje EU-28 intenzivnost višja za 41 %, leta 2000 pa za 96 %.

Vzrok za visok kazalec energetske intenzivnosti rabe končne energije v Sloveniji je v največji meri energetska neučinkovitost vseh sektorjev, vzrok pa je med drugim tudi strukturne narave. Za slovensko gospodarstvo je značilno, da je delež dodane vrednosti ustvarjene v industriji nad povprečjem EU-28, delež široke rabe (storitve in gospodinjstva) pa pod povprečjem. Poleg tega je v sami strukturi industrije v Sloveniji višji delež energetsko intenzivnih panog. Dodatno k višji intenzivnosti prispeva znatno višji delež prometa v rabi končne energije v Sloveniji kot v EU-28. Intenzivnost rabe končne energije v Sloveniji je bila leta 2015 za 70 % višja od povprečja EU-28. Od leta 2000 se je odstopanje povečalo za 1 odstotno točko.

Povečanje energetske učinkovitosti je eden izmed glavnih ciljev evropske energetske ter okoljske politike. To je razvidno tudi iz ciljev, ki si jih je EU zastavila za leto 2020 (20 % zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (TGP), 20 % delež obnovljivih virov energije (OVE) in 20 % prihranek energije) in 2030 (40 % zmanjšanje izpustov TGP, 27 % delež OVE in 27 % izboljšanje energetske učinkovitosti). Povečanje energetske učinkovitosti je odločilno za doseganje vseh treh ciljev. EU svojo politiko zmanjševanja intenzivnosti rabe energije postavlja v okvirju energetske unije, kjer je energetska učinkovitosti ena izmed petih osnovnih dimenzij unije. Izboljšanje energetske učinkovitosti ima poleg omogočanja doseganja cilja glede deleža OVE in zmanjšanja izpustov TGP pozitivne učinke tudi pri zanesljivosti oskrbe z energijo tudi kot posledica zmanjšanja odvisnosti od uvoza energije ter izboljšanja konkurenčnosti gospodarstva. EU prispeva k izboljšanju energetske učinkovitosti z delovanjem na petih ravneh

• splošni strateški okvir in aktivnosti pod energetsko unijo
• nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost pripravljeni v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti (Direktiva 2012/27/EU), ki jih bodo nadomestili podnebno energetski načrti
• zakonodajni okvir za najpomembnejši sektor rabe energije – stavbe, izdelke, ki rabijo energijo, ter vozila (predpisi za označevanje izdelkov/stavb, minimalne zahteve, certificiranje)
• inštrumenti kot so ciljno financiranje, obveščanje in ozaveščanje ter različne vrste povezav (npr. združenje županov, Sustainable Energy Europe, itd.) ter
• mednarodno sodelovanje na področju energetske učinkovitosti.

Pomembna ugotovitev 2. poročila o stanju energetske unije, ki je bil objavljen v začetku leta 2017,  je, da je EU na dobri poti k doseganju cilja 20 % povečanje učinkovitosti rabe energije. Ta cilj je bil preveden v ciljni nivo rabe končne in primarne energije. EU je cilj na rabi končne energije že dosegla, na rabi primarne energije pa še ne. Kljub temu je v poročilu poudarjeno, da je potrebno aktivnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti še okrepiti, kar je razvidno iz zimskega paketa zakonodaje, ki je bil predstavljen konec leta 2016. V paketu se pomemben del zakonodaje nanaša na energetsko učinkovitost (npr. prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti, prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti v stavbah, delovni načrt za Ecodesing – minimalne zahteve za naprave, itd.).

Kot članica EU Slovenija sledi usmeritvam EU. Slovenija je leta 2017 pripravila četrti akcijski načrt za energetsko učinkovitost. V načrtu je ugotovljeno, da Slovenija dosega cilje glede energetske učinkovitosti, vendar to še ne zagotavlja dolgoročnega doseganja ciljev. Zato načrt vsebuje predloge nadgradnje obstoječih ukrepov ter tudi nove ukrepe na področju ogrevanja in hlajenja, saj je v stavbnem sektorju še vedno zelo velik potencial za prihranke energije.