Analiza založenosti tal z rastlinam dostopnim fosforjem (P₂O₅) in kalijem (K₂O) kaže velike razlike med rabami tal. Na njivah je oskrbljenost s P₂O₅ v 39 % vzorcev premajhna, sledijo dobro oskrbljena tla (34 %) in tla kjer je rastlinam dostopnega fosforja preveč (27 %). V trajnih nasadih je oskrbljenost s P₂O₅ enakomerno porazdeljena med vse razrede, kar kaže na raznolike pridelovalne prakse. Največji primanjkljaj fosforja je ugotovljen na trajnih travnikih, kjer ima kar 78 % tal prenizko vsebnost fosforja.

V Sloveniji obdelujemo nekaj več kot 8 arov (0,08 hektara) njiv na prebivalca, kar je dobra tretjina povprečja držav Evropske unije (EU-27), ki znaša 22 arov njiv na prebivalca (podatki za leto 2023). Ta površina se med leti 2000 in 2023 ni bistveno spremenila, kar kaže na to, da Slovenija ohranja svoj pridelovalni potencial.

Vrednost kmetijske proizvodnje v Sloveniji v obdobju 1995–2024 niha, kar je lahko posledica sprememb v cenah kmetijskih pridelkov, sprememb v fizičnem obsegu proizvodnje ali kombinacije obojega. V zadnjem obdobju so bila ključna velika nihanja fizičnega obsega (in posledično vrednosti) kmetijske proizvodnje, predvsem v rastlinski pridelavi, v zadnjih letih pa sočasno tudi intenzivno nihanje cen pridelkov in cen inputov za kmetijstvo. Vrednost kmetijske proizvodnje, preračunana na prebivalca Slovenije, prav tako niha v analiziranem obdobju, z nekoliko negativnim dolgoročnim trendom.

Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej pri zelenjavi, sadju, krompirju in prašičjem mesu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri živalskih proizvodih (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih posameznih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.

V Sloveniji po oceni večino hrane uvozimo. Pred letom 2004 je bilo iz tujine uvožene manj kot polovica vse razpoložljive hrane, tako uvoz kot izvoz hrane pa sta se po pristopu Slovenije k EU občutno povečala. Delež uvožene hrane se je nato vztrajno povečeval, po letu 2020 pa je bila le še manj kot petina razpoložljive hrane domačega izvora. Večino hrane Slovenija uvozi iz držav članic Evropske unije, približno 60 % pa je uvozi iz sosednjih držav (Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska). Od analiziranih proizvodov Slovenija uvozi največ žita, sadja, zelenjave in sladkorja.

V Sloveniji odkupne cene najpomembnejših kmetijskih proizvodov sledijo trendom gibanja cen pomembnejših kmetijskih trgov, svetovnih ali v regiji. Cena žit je blizu ravni evropskega povprečja, cena govejega mesa je pod evropskim povprečjem, cena perutninskega in prašičjega mesa ter jajc pa nad evropskim povprečjem. Slovenija izstopa z odkupnimi cenami mleka, ki je najnižja med državami članicami EU.

Slovenija spada med neto uvoznice hrane, saj uvoz vrednostno presega izvoz. Po pristopu k Evropski uniji (EU) sta se oba blagovna tokova začela izrazito povečevati. Uvoz se je takrat povečal bolj intenzivno, predvsem na račun predelanih proizvodov, izvoz pa na račun nepredelanih kmetijskih proizvodov. V zadnjem desetletju je rast izvoza hrane in pijače intenzivnejša od rasti uvoza, zato se pokritost uvoza izboljšuje in v obdobju 2020–2024 znaša 65 %.

Spremembe velikostne strukture kažejo, da se pri obsegu kmetijskih zemljišč nadaljujejo procesi koncentracije, medtem ko so se v živinoreji ti procesi upočasnili. Kljub vsemu pa je zaradi majhnosti (v povprečju), konkurenčnost slovenskih kmetij v primerjavi z EU–27 nizka. Kljub strukturnim spremembam Slovenija tako po povprečni velikosti kmetijskih gospodarstev kot po produktivnosti zaostaja za povprečjem EU–27 za okoli dvakrat in se tako uvršča v skupino članic z najneugodnejšo strukturo kmetijstva. Zaostanek za državami z razvitejšim kmetijstvom se v zadnjih letih ne zmanjšuje.

Erozija tal je naraven geomorfen proces sproščanja talnih delcev in odnašanja tal. Zaradi delovanja človeka je lahko močno pospešena in nekajkrat večja kot v naravnih razmerah. Erozija (vodna, vetrna ter erozija obdelave tal) je še vedno največja grožnja tlom v mnogih regijah sveta. Merjenje erozije poteka kontrolirano na standardiziranih poskusnih ploskvah in je časovno, stroškovno in organizacijsko (zelo) zahteven proces. Zato najpogosteje ocenjujemo tveganja in intenzivnosti erozije z računskimi modeli.

Skupno gledano podatki potrjujejo jasno razporeditev zalog ogljika glede na rabo: organska/pozamočvirjena tla in rabe s stalno pokrovnostjo (barjanski travniki, trajni travniki, drevesno-grmovna vegetacija) dosegajo najvišje zaloge (približno 105–190 t/ha, z barjami na vrhu), sledijo ekstenzivni sadovnjaki (okrog 100 t/ha), medtem ko intenzivni sadovnjaki in vinogradi ostajajo v nižjem razponu (približno 59–94 t/ha). Njive so na srednji ravni, a z znaki povečevanja po letu 2020 (113,3 t/ha). Upoštevati je treba, da so nekateri segmenti (npr.