Poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji se je v zadnjih tridesetih letih več kot prepolovila, iz 2.031 ton v letu 1992 na 914 ton v letu 2021. Kljub občutnemu zmanjšanju uporabe FFS, pa je le-ta zaradi večjega deleža trajnih nasadov, še vedno večja kot v večini drugih držav EU. Fungicidi predstavljajo več kot 2/3 vseh uporabljenih FFS v Sloveniji, pri čemer se je tudi njihova uporaba v zadnjih letih precej zmanjšala.

Poraba mineralnih gnojil se je v Sloveniji v obdobju 1992–2022 zmanjšala za 38 %. Za 30 %  se je v istem obdobju zmanjšala tudi poraba rastlinskih hranil (N, P₂O₅, K₂O) na hektar kmetijskega zemljišča v uporabi. Povprečna poraba na hektar kmetijskega zemljišča v uporabi je znašala 61 kg N, 25 kg P₂O₅ in 31 kg K₂O. V obdobju 2012–2019 je bila poraba dušika v Sloveniji manjša (57 kg N/ha) kot v državah članicah Evropske unije (63 kg N/ha).

Površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov, so se v obdobju 2015–2022 opazno povečale. V tem obdobju se je neto površina kmetijskih zemljišč vključenih v kmetijsko-okoljske ukrepe povečala iz 65.354 ha na 97.652 ha (povečanje za 49 %). Delež teh zemljišč v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi (KZU) se je tako povečal iz okoli 14 % na okoli 20 % vseh KZU. Obseg zemljišč, vključenih v KOPOP ukrepe se je, z vključitvijo kmetijskih gospodarstev v sheme kmetijsko-okoljskih ukrepov, tako najbolj opazno povečal na začetku programskega obdobja.

V Sloveniji se je v obdobju 2000–2023 intenzivnost kmetijske proizvodnje zmerno povečevala. Glavna razloga za to sta kontinuirano zmanjševanje števila kmetijskih gospodarstev in relativno stabilen obseg kmetijske pridelave. Koncentracija je potekala predvsem v smeri izboljšanja delovne intenzivnosti kmetijske pridelave oziroma zmanjševanja vložka dela na enoto površine oziroma proizvoda. Obremenitev s številom glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskega zemljišča v uporabi, se je v obdobju 2000–2020, podobno kot v izbranih državah članicah EU celo nekoliko zmanjšala.

Delež kmetijskih zemljišč z visoko naravno vrednostjo je narastel od 10,1 % leta 2002 do 15,3 % leta 2022. Med ta zemljišča sodijo površine ekstenzivnih sadovnjakov, barjanskih travnikov, zemljišč v zaraščanju, mešane rabe zemljišč ter kmetijska zemljišča porasla z gozdnim drevjem.

V primerjavi z drugimi državami EU Slovenija izkazuje veliko krajinsko pestrost in visoko naravno vrednost kmetijskega prostora.

Kmetijska zemljišča so leta 2024 pokrivala 18,8 % varovanih območij narave. V varovana območja narave je vključenih 26,3 % vseh kmetijskih zemljišč. Bogata, naravna in kulturna dediščina ter pestra kulturna krajina je tudi posledica tradicionalnega kmetijstva v preteklosti. Varovana območja narave prispevajo k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, ki se bodo ohranili le, če bodo kmetje imeli za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes.

Kljub temu, da se je izobrazbena raven na slovenskih kmetijskih gospodarstvih v obdobju 2000-2020 precej izboljšala, je še vedno precej neugodna. Še vedno ima več kot polovica gospodarjev zgolj praktične izkušnje za delo v kmetijstvu. V vseh starostnih razredih se povečuje število gospodarjev, ki imajo zaključeno eno od oblik formalne kmetijske izobrazbe.

Odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko in ugodne tržne razmere, ki podpirajo širjenje ekološkega kmetovanja, je iz leta v leto večji. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999–2022 povečale iz 2.400 ha na 53.202 ha oziroma iz 0,5 % na 11,1 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem močno prevladuje trajno travinje (leta 2022: 79 %), kar kaže na to, da se za prehod v tovrstno pridelavo odločajo predvsem živinorejska gospodarstva.

V Sloveniji zajema večji del energijske porabe v kmetijstvu plinsko olje za pogon kmetijskih strojev (59,0 %), sledi energija za proizvodnjo mineralnih dušikovih gnojil (34,7 %) in električna energija (3,7 %). Poraba plinskega olja se v zadnjih desetih letih ni bistveno spremenila. Na porabo električne energije za skladiščenje vpliva predvsem količina pridelanega sadja. Pri neposredni porabi energije v letu 2022 izstopa Nizozemska, predvsem zaradi velikega deleža rastlinjakov, sledi ji Belgija.

V obdobju 2020–2022 se je zmanjšala obdelanost kmetijskih zemljišč (dobrih tal) in povečala urbanizacija tal/zemljišč ter s tem nepovratna degradacija tal in izguba naravnega vira. Spremembe rabe večjih površin so opazne predvsem na obrobju naselij za potrebe industrije in trgovine ter ob trasah večjih infrastrukturnih objektov. Vendar po obsegu prevladujejo majhne spremembe zaradi razpršene individualne gradnje, širitve in posodobitve objektov in manjše infrastrukture.