Kazalec proizvodnja in raba električne energije združuje
kazalca Proizvodnja električne energije po gorivih (EN17) in Raba električne
energije (EN12). Kazalec proizvodnja električne energije po gorivih prikazuje
celotno bruto proizvodnjo električne energije v državi po gorivih. To pomeni,
da vključuje proizvodnjo elektrarn po glavni dejavnosti, proizvodnjo
samoproizvajalcev ter proizvodnjo zasebnih elektrarn.

Proizvodnja električne energije po gorivih je pomemben
pokazatelj gibanja izpustov, saj prispeva približno tretjino vseh izpustov
toplogrednih plinov ter vseh izpustov prašnih delcev (sekundarni: SO₂,
NO_x, NH₃; primarni: PM₁₀). Okolje z vidika
izpustov najbolj obremenjuje proizvodnja električne energije iz fosilnih goriv,
vendar tudi znotraj njih obstajajo velike razlike. Plinasta goriva so namreč
okolju najbolj prijazno fosilno gorivo, saj imajo glede na trdna goriva
približno 2-krat nižje izpuste toplogrednih plinov in minimalne izpuste prašnih
delcev. Tekoča goriva so po izpustih med trdnimi in plinastimi. Raba jedrske
energije izpustov ne povzroča, je pa sporna zaradi nevarnosti jedrskih nesreč
ter kopičenja jedrskih odpadkov, ki predstavljajo velik okoljski problem.
Okolju najbolj prijazna proizvodnja električne energije temelji na rabi
obnovljivih virov energije, kar pa seveda ne pomeni, da njihova raba na okolje
ne vpliva, razlike so med viri in projekti pri enakem viru. Poleg strukture
proizvodnje električne energije po gorivih, na izpuste vplivata tudi
učinkovitost proizvodnje in stopnja čiščenja dimnih plinov.

Gonilo proizvodnje
električne energije je njena raba, ki je pred gospodarsko krizo hitro
naraščala. Povezava ni enoznačna na ravni države, saj je z odprtjem trga z
električno energijo v idealnem primeru potrebe po električni energiji možno
zadovoljiti iz katerekoli elektrarne po Evropi. Kljub temu pa velja, da večja
potreba po električni energiji v Sloveniji vpliva na večjo proizvodnjo v
Sloveniji, saj država zasleduje tudi cilj dolgoročne uravnoteženosti razvoja
energetskega gospodarstva glede na gibanje porabe energije.

Proizvodnja električne energije po gorivih

Celotna proizvodnja električne energije je leta 2013
znašala 15.868 GWh. Največ električne energije je bilo proizvedeno iz jedrske
energije (33 %), sledila je proizvodnja iz trdnih goriv z 31 %, proizvodnja iz
obnovljivih virov energije pa je prispevala prav tako 31 %. Glede na leto 1992
je bila celotna proizvodnja višja za 31 %, glede na leto 2000 pa za 16 %. Glede
na predhodno leto se je proizvodnja povečala za 0,9 %. V deležih proizvodnje
električne energije po gorivih so prisotna nihanja, ki so posledica podnebnih
razmer ter remontov jedrske elektrarne.  Dolgoročni
trendi proizvodnje v obdobju 1992-2013 kažejo, da se je delež proizvodnje iz
trdnih goriv zmanjševal, deleža proizvodnje iz jedrske energije in iz OVE pa
sta se rahlo povečevala.

V jedrski elektrarni je bilo leta 2013 proizvedeno 5.300
GWh električne energije. To je 4,1 % manj kot leto prej, kar je posledica nenačrtovane
zaustavitve in podaljšanega remonta v tem letu. Najvišje proizvodnje JEK doseže
v letih brez remonta, kar je posledica 18 mesečnega remontnega cikla. Zadnje
tako leto je bilo 2011. Glede na leto 1992 je bila proizvodnja leta 2013 višja
za 33 % kar je posledica optimizacije delovanja s skrajševanjem remontov in
izboljšav naprav (menjava uparjalnikov, turbin, itd.). Proizvodnja jedrske
elektrarne je zaradi hlajenja z vodo iz reke Save odvisna tudi od hidroloških razmer,
kar se je pokazalo leta 2003, ko je proizvodnja glede na leto 2002 upadla
zaradi nizkega vodostaja in zmanjšane hladilne sposobnosti. Z modernizacijo in
razširitvijo hladilnih stolpov se je odvisnost zmanjšala.

Proizvodnja električne energije iz trdnih goriv je leta
2013 znašala 4.877 GWh, kar je najmanj po letu 2001. Do leta 1996 se proizvodnja
praktično ni spreminjala, sledil je porast zaradi rasti potreb po električni
energiji v času konjunkture, ki je sledila recesiji gospodarstva v začetku devetdesetih.
V letu 1999 je proizvodnja upadla zaradi prekinitve dobave električne energije
iz jedrske elektrarne Krško Republiki Hrvaški in s tem povečane ponudbe v
Sloveniji. Sledila je postopna rast do leta 2002. Na rast proizvodnje
električne energije po letu 1999 je vplivala občutna rast rabe električne
energije, k čemur je v veliki meri prispeval tudi zagon dodatne elektrolize pri
proizvodnji primarnega aluminija leta 2002. V letih 2006 in 2007 je bila
dosežena maksimalna proizvodnja iz premoga v višini 5.460 GWh oz.
5.485 GWh. Leta 2008 se je proizvodnja zmanjšala zaradi gospodarske krize
ter tudi zaradi opustitve proizvodnje v bloku 2 termoelektrarne Šoštanj. Leta
2010 mu je sledil še blok 1. Leta 2013 je zaradi neugodnih razmer na trgu
občutno manj obratovala termoelektrarna Trbovlje. Proizvodnja električne
energije iz trdnih goriv je odvisna od proizvodnje iz OVE in jedrske energije
ter razmer na trgu z električno energijo.

Proizvodnja električne energije iz zemeljskega plina in
tekočih goriv predstavlja s 517 GWh zelo majhen delež v skupni proizvodnji.
Tekoča fosilna goriva se v zadnjih letih uporabljajo samo za zagone premogovih naprav.
V preteklosti je prišlo do zamenjave proizvodnje električne energije iz tekočih
goriv z zemeljskim plinom pri samoproizvajalcih in elektrarnah, ki služijo kot
rezervne zmogljivosti. Porast proizvodnje električne energije iz zemeljskega
plina v letu 2007 in 2009 je posledica novih turbin v termoelektrarni Šoštanj  (TEŠ, 2012) ter  večje proizvodnje v enotah soproizvodnje
električne energije in toplote.

Obnovljivi viri v Sloveniji so leta 2013 s 4.880 GWh pomembno
prispevali k proizvodnji električne energije. Daleč največ proizvedejo
hidroelektrarne proizvodnja katerih močno niha v odvisnosti od vodnatosti rek.
V kazalcu se proizvodnja električne energije v črpalni elektrarni upošteva pod
postavko ostalo. (Za več informacij glej kazalec EN19 Proizvodnja električne
energije iz obnovljivih virov energije in EN24 Delež obnovljivih virov v bruto
končni rabi energije).

Delež proizvodnje električne energije iz domačih virov
energije ob upoštevanju polovične proizvodnje jedrske elektrarne v bruto porabi
električne energije je leta 2013 znašal 83 %. Pod ciljno vrednost 75 % iz
ReNEP se je v obdobju 2005-2013 znižal samo leta 2007.

V prihodnje se zaradi nadaljevanja nujne tehnološke
prenove termoelektrarn pričakuje večje spremembe v deležih proizvedene
električne energije po gorivih. Povečala se bo proizvodnja električne energije
iz obnovljivih virov energije, kot je načrtovano v Akcijskem načrtu za
obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020. Pričakuje se tudi povečanje
deleža električne energije iz zemeljskega plina na račun deleža električne
energije iz trdnih goriv. Projekt plinsko-parne enote na lokaciji TE-TOL naj bi
bil po načrtih družbe končan do leta 2018, nadaljnji razvoj lokacije TET pa je
še negotov. Leta 2011 je bil pripravljen predlog novega Nacionalnega energetskega
programa, v njem je poleg povečanja deleža zemeljskega plina na račun
zmanjšanja proizvodnje iz trdnih fosilnih goriv predvideno tudi podaljšanje
življenjske dobe jedrske elektrarne do leta 2043.

Spremembe v smeri okolju prijaznejše proizvodnje
električne energije spodbuja tudi trenutno veljavna zakonodaja. Sistem
trgovanja s pravicami do emisije CO₂ preko nakupa dodatnih pravic na
trgu spodbuja znižanje izpustov CO₂ in s tem rabo nizkoogljičnih
goriv (zemeljski plin, OVE, jedrska energija). Uredba o mejnih vrednostih
emisij snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav z mejnimi koncentracijami
izpustov SO₂, NO_X ter prašnih delcev od proizvajalcev
električne energije zahteva izvedbo ukrepov zmanjšanja izpustov onesnaževal
zraka (razžveplanje, primarni ukrepi znižanja izpustov NOx, deNOx, itd.)
oziroma prehod na okolju prijaznejše gorivo, okoljevarstveno dovoljenje
spodbuja uporabo najboljših trenutno razpoložljivih tehnologij. Proizvodnjo
električne energije iz obnovljivih virov in v enotah soproizvodnje električne
energije in toplote z visokim izkoristkom spodbuja sistem zagotovljenih
odkupnih cen električne energije. Na obratovanje naprav na fosilna goriva imajo
velik vpliv tudi cene električne energije na trgu ter cene goriv in proizvodnja
električne energije iz obnovljivih virov energije v relaciji z rabo električne
energije. Razmere za naprave na fosilna goriva so v zadnjih letih zelo negotove
in zaostrene.

Leta 2012 je v EU-15 prevladovala proizvodnja električne
energije iz jedrske energije z 28 %. Sledila je proizvodnja električne energije
iz OVE s 25 %, električna energije iz trdnih goriv pa je predstavljala
23 %. Delež proizvodnje iz zemeljskega plina se je glede na leto prej
zmanjšal za 4 % točke in je znašal 20 %. V EU-10 je bila struktura
proizvodnje popolnoma drugačna, in sicer je močno prevladovala proizvodnja v
termoelektrarnah na trdna goriva s 56 %, sledila pa je proizvodnja iz jedrske
energije z 19 %. Iz OVE je bilo proizvedenih 12 % električne energije, iz
zemeljskega plina pa 9 %. Slovenija se od EU-15 razlikuje zlasti po zelo
majhnem, 3,0-odstotnem, deležu proizvodnje iz zemeljskega plina in večjem
deležu jedrske energije. V obdobju 2000-2012 se je proizvodnja električne
energije v EU-28 povečala za 8 %, v Sloveniji pa za 15 %. K prirastu
so v EU-28 največ prispevali OVE, sledi zemeljski plin, medtem ko se je
proizvodnja iz trdnih in tekočih goriv ter iz jedrske energije zmanjšala. V
Sloveniji je največ prirasta odpadlo na jedrsko energijo, sledijo trdna goriva,
OVE in plinasta goriva.

Statistično in fizično je celotna proizvodnja električne
energije v jedrski elektrarni v Sloveniji, pravno in komercialno pa polovica
proizvodnje skladno z meddržavno pogodbo med Hrvaško in Slovenijo[1]
pripada Hrvaški in ne neposredno na trg z električno energijo v Sloveniji. Po tej
pogodbi je polovica okoljskih obveznosti povezanih z razgradnjo elektrarne in
odlaganjem odpadkov odgovornost Republike Hrvaške. Ob upoštevanju polovice
proizvodnje jedrske elektrarne je skupna proizvodnja električne energije leta
2013 znašala 13.218 GWh, bruto raba, kjer ima daleč največji del končna
raba električne energije, pa 14.630 GWh, kar je 11 % več. Največje
preseganje bruto rabe glede na proizvodnjo z upoštevanjem polovice jedrske
elektrarne je bilo doseženo v letih 2003 in 2007 v višini 25 %.  

Raba električne energije

Končna raba električne energije je leta 2013 znašala 12.590
GWh, kar je 0,3 % več kot leto prej. Največji del odpade na predelovalne
dejavnosti in gradbeništvo (47 %), sledita sektorja ostala raba (26 %) ter
gospodinjstva (26 %). Na promet (za pogon vlakov in vlečnic oz. žičnic) odpade
1 % skupne rabe električne energije. V rabi končne energije je električna
energija leta 2013 predstavljala 22,6 %, kar je 2,2 odstotne točke več kot leta
2000.

Leta 2013 je bila skupna raba električne energije za 44,3
% višja kot leta 1992 (povprečna letna rast 1,8 %) in za 19,7 % višja kot leta
2000 (povprečna letna rast 1,4 %). Letu 2000 so do vključno leta 2006 sledila
leta z visokimi rastmi rabe električne energije (preko 3 %), z izjemo leta
2005, ko je bila rast 1,6 %. Leta 2007 je bila ob 0,7 % rasti dosežena
najvišja raba v opazovanem obdobju v višini 13.263 GWh. Povprečna letna rast v
letih 2000-2007 je bila 3,4 %. Sledili sta dve leti zmanjševanja rabe zaradi
gospodarske krize (2008 -3,4 % in 2009 -11,8 %) . Okrevanje gospodarstva je v
letih 2010 in 2011 v največji meri vplivalo na ponovno rast rabe električne
energije, zmanjšanje leta 2012 pa je posledica zmanjšanja v sektorjih
gospodinjstva in ostala raba, kar lahko pripišemo izboljšanju učinkovitosti
rabe energije. Leta 2013 se je raba ponovno povečala, zaradi rasti rabe v
gospodinjstvih in ostali rabi, medtem ko se je v industriji raba zmanjšala. Leta
2013 je bila raba električne energije na podobni ravni kot leta 2004.

Po sektorjih je raba v obdobju 1992-2013 največ porasla v
ostali rabi (za 120 %), sledijo gospodinjstva (34 %), predelovalne dejavnosti
in gradbeništvo (26 %) ter promet (5 %). Glede na leto 2000 se je raba prav
tako najbolj povečala v ostali rabi, sledijo gospodinjstva ter predelovalne
dejavnosti in gradbeništvo, v prometu pa se je zmanjšala.

Raba električne energije v ostali rabi je po eni strani
porasla zaradi metodoloških sprememb v zajemu statističnih podatkov, saj je ta
postavka izračunana kot razlika med končno rabo električne energije v Sloveniji
in porabo v sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, gospodinjstva in
promet, ter zaradi sprememb tarifnih skupin (Merše, 2005), po drugi strani pa
tudi zaradi rasti tega sektorja (leta 2013 je bila dodana vrednost realno za 86
% višja kot leta 1992). Leta 2013 se je raba povečala za 1,2 %, medtem ko
se je v letu 2012 zmanjšala za 2,3 %. V letih 2010 in 2011 se je raba povečala
za 1,8 % oz. za 9,1 %.

V predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je raba
električne energije v letih 2008 in 2009 zelo zmanjšala tako, da je bila leta
2009 za 34 % nižja kot leta 2007, ko je bila raba najvišja v opazovanem
obdobju. Znižanje je v daleč največji meri posledica zmanjšanja proizvodnje
zaradi gospodarske krize, pomemben vpliv pa je imela tudi ustavitev proizvodnje
v elektrolizi B v podjetju Talum. V letih 2010 do 2012 se je zaradi okrevanja
gospodarstva raba povečevala, leta 2013 pa se je zopet zmanjšala. Leta 2013 je
bila glede na leto 2007 raba nižja za 21 %. Daleč največ električne
energije se je leta 2013 porabilo v panogi proizvodnja kovin, in sicer 36 %
porabljene električne energije v predelovalnih dejavnostih. Zmanjšanje rabe v
letu 2009 je bilo v tej panogi z 39 % znatno večje kot sicer v
predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, do leta 2012 pa se je raba vrnila na
raven tiste iz leta 2008. Leta 2013 je ostala raba na praktično enaki ravni. Po
deležu rabe električne energije v predelovalnih dejavnostih sledi z 10 % panoga
proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja. Višji delež od 5 % imajo še
naslednje panoge: proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov, proizvodnja
nekovinskih mineralnih izdelkov, proizvodnja kovinskih izdelkov, proizvodnja
električnih naprav, ter proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas. Skupaj so
te panoge porabile 77 % vse električne energije porabljene v predelovalnih
dejavnostih.

V gospodinjstvih se je raba električne energije leta 2013 povečala
za 1,6 % na 3.229 GWh. Od leta 1992 se je raba ob manjših nihanjih konstantno
povečevala do leta 2010 (3.219 GWh), po tem letu pa se je stabilizirala. V
obdobju 2000-2010 je povprečna letna stopnja rasti znašala 2,2 %, v letih
2010-2013 pa 0,1 %. Na rast rabe električne energije v gospodinjstvih
vpliva rast življenjskega standarda, posledica česar je večja opremljenost gospodinjstev
z velikimi in malimi gospodinjskimi aparati, velikimi televizijami, klimatskimi
napravami, večanjem števila svetlobnih točk itd., rast števila gospodinjstev,
rast informatizacije gospodinjstev (rast priklopov na širokopasovni dostop do
spleta, rast opremljenosti gospodinjstev z računalniki in njihove uporabe) ter
rasti uporabe drugih elektronskih naprav (mobilni telefoni, brezžični telefoni,
avdio-video tehnika, itd.). V zadnjih letih se povečuje tudi uporaba električne
energije za ogrevanje – toplote črpalke. Po drugi strani na znižanje rabe
električne energije vpliva občutno izboljšanje učinkovitosti velikih
gospodinjskih aparatov, označevanje rabe energije aparatov, ki vpliva na
izboljševanje strukture aparatov, saj pri odločanju o nakupu aparata cena
le-tega ni več edini kriterij, uveljavitev minimalnih kriterijev za energetsko
učinkovitost naprav ter sprememba obnašanja zaradi obveščevalnih in
ozaveščevalnih akcij. Struktura rabe električne energije v gospodinjstvih je za
leto 2013 na podlagi podatkov SURS sledeča: 20 % za pripravo tople vode, 15 %
za hlajenje živil (zamrzovalniki in hladilniki), 12 % za ogrevanje, 10 % za
pranje, pomivanje in sušenje, prav tako 10 % za računalnike in televizije, 8 %
za kuhanje, 7 % za razsvetljavo, 3 % za klimatizacijo ter 15 % za ostalo
rabo (SURS, 2014).

Raba električne energije leta 2012 je bila glede na 2000 v
veliki večini držav članic EU-28 višja, nižja je bila samo na Danskem, Švedskem
in v Veliki Britaniji. Povprečne letne rasti znašajo od 3,6 % v Latviji do -0,3%
Veliki Britaniji. V letu 2012 je bila v 12 državah zabeležena rast, v
preostalih pa zmanjšanje rabe električne energije. Slovenija se po rasti v
obdobju 2000-2012 uvršča v zgornjo polovico držav.

Raba električne energije na prebivalca se med državami
močno razlikuje, saj nanjo vpliva veliko faktorjev – struktura predelovalnih
dejavnosti, struktura rabe električne energije v gospodinjstvih in storitvenih
dejavnostih (za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode, itd.), življenjski
standard, podnebne razmere itd. Slovenija se uvršča v zgornjo polovico držav,
razlog za to pa je med drugim v strukturi gospodarstva z veliko energetsko
intenzivne proizvodnje ter nizkem deležu široke rabe v rabi električne energije
(peti najnižji delež v EU-28).

Obvladovanje rasti rabe električne energije je pomembno za
Slovenijo, da doseže 25-odstotni ciljni deleža obnovljivih virov v bruto rabi
končne energije leta 2020, ki je pravno obvezujoč po Direktivi 2009/28/ES. Za
to je potrebno doseči najmanj 39,3-odstotni delež OVE v bruto rabi končne
električne energije leta 2020 (MG, 2010), kar bo izvedljivo le ob zelo nizki
rasti rabe električne energije (V obdobju 2010-2020 je v AN-OVE predvidena povprečna
letna rast 1,2 %). Inštrumenti, s katerimi bo dosežena učinkovitejša raba
električne energije, so:

•       
Predelovalne dejavnosti: Energetski pregledi
podjetij; Uvajanje upravljanja z energijo; Prilagoditev industrije najboljšim
razpoložljivim tehnikam (IPPC), Trošarina na električno energijo; Finančne
spodbude za učinkovito rabo električne energije;

•       
Široka raba: Ozaveščanje uporabnikov o porabi
aparatov v stanju pripravljenosti; Spodbude za nakup varčne pisarniške opreme; Spodbude
za energetsko učinkovito javno razsvetljavo; Energijsko označevanje
gospodinjskih aparatov; Minimalne zahteve, itd.

•       
Javni in storitveni sektor: Zeleno javno
naročanje; Trošarina na električno energijo; Finančne spodbude za učinkovito
rabo električne energije, itd.

Še bolj pomembno je znižanje rasti rabe električne
energije za doseganje cilja direktive o učinkovitosti rabe končne energije in
energetskih storitvah (EU, 2006), ki je v devetih letih doseči vsaj 9 %
prihranek energije. Pri doseganju tega cilja ima električna energija veliko
težo, saj je prihranek pomnožen s faktorjem 2,5. V Nacionalnem akcijskem načrtu
za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016 (MOP, 2008), ki so ga bile
države članice dolžne pripraviti skladno z direktivo, so bili določeni ukrepi,
s katerimi bo dosežen ciljni prihranek. Leta 2011 je bil pripravljen 2.
Akcijski načrt za energetsko učinkovitost, ki je analiziral učinke prvega do
leta 2010 in na podlagi tega ter novih projekcij rabe energije predlagal
dodatne ukrepe za dosego cilja. Kumulativni prihranek energije zaradi izvajanja
ukrepov za zmanjšanje rabe električne energije je v letu 2010 znašal 129 GWh do
leta 2016 pa se bo povečal na 561 GWh. V prihrankih so upoštevani samo ukrepi,
ki vplivajo zgolj na rabo električne energije, učinek ukrepov, ki učinkujejo na
več energentov, ni upoštevan. Za promet in predelovalne dejavnosti učinki niso
ocenjeni po posameznih ukrepih. Leta 2014 je Slovenija pripravila tretji
Akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2014-2020, ki še ni bil
sprejet na Vladi.

Nova direktiva 2012/27/EU določa, da morajo države članice
določiti okvirni nacionalni cilj povečanja energetske učinkovitosti za leto
2020, ki temelji na porabi primarne ali končne energije, na prihranku primarne
ali končne energije ali energetski intenzivnosti. Cilj in ukrepe za dosego
cilja morajo države članice definirati v tretjem akcijskem načrtu za energetsko
učinkovitost do konca aprila 2014.