Kazalec predstavlja umrljivost zaradi bolezni dihal v Sloveniji, med leti 2012 in 2021. Od leta 2012 dalje je prikazana tudi stopnja umrljivosti zaradi bolezni dihal po statističnih regijah. Za leto 2019 je prikazana še stopnja umrljivosti zaradi bolezni dihal v državah Evrope.

Umrljivosti je odvisna od različnih dejavnikov tveganja, vključno z onesnaženim zrakom v notranjem in zunanjem okolju, vendar ugotavljanje povezave ni preprosto. Pomembni so lahko tudi prehrana, življenjski slog ter drugi okoljski in socialni dejavniki. Umrljivost zaradi bolezni dihal je kazalec, ki daje posredno oceno izpostavljenosti negativnim okoljskim dejavnikom na zdravje.

V Sloveniji se je umrljivost zaradi bolezni dihal v letih 2017–2021 znižala (47/100.000) v primerjavi z leti 2012–2016 (63/100.000), predvsem na račun znižanja umrljivosti v zadnjih dveh letih. V zadnjih dveh letih moramo nujno upoštevati smrti zaradi COVID 19, kar je povzročilo upad umrljivosti zaradi bolezni dihal (Ugarte et al 2022). Zmanjšana umrljivost v letu 2020 in 2021 je bila zabeležena v vseh statističnih regijah (z izjemo jugovzhodne Slovenije v letu 2020).

Če bi znižali onesnaženost zraka z delci PM₁₀ in/ali s PM_2,5 za 5 µg/m³ oziromaza 10 µg/m³ bi se le te spremembe najbolj odražale v Hrastniku, Zasavju in Trbovljah, kar je logično, saj so te tri regije najbolj onesnažene z onesnaževali zunanjega zraka. V drugih regijah bi se življenjska doba podaljšala za okrog 0,3 leta, umrljivost pa znižala za povprečno 3 % pri zmanjšanju PM_2,5 za 5 µg/m³. Pri zmanjšanju PM_2,5 za 10 µg/m³ pa bi se življenjska doba zvišala za povprečno 0,6 leta in umrljivost znižala za povprečno 4,5 %.

Bolezni dihal predstavljajo več kot 6 % globalnega bremena bolezni in so vzrok za več umrljivosti in obolevnosti kot vsa maligna obolenja skupaj, saj predstavljajo 13 % vseh obiskov v bolnišnicah. Bolezni dihal lahko povzročajo dejavniki tveganja, kot so onesnaženost zraka, prenatrpanost in slabe bivanjske razmere. Raziskave so pokazale, da dolgotrajna izpostavljenost onesnaženemu zraku poveča verjetnost za bolezni dihal, kot so alergije, astma, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in pljučni rak, posebno pri otrocih in starejših (NIEHS, 2007).

Visoka prevalenca kajenja (okoljska onesnaženost s tobačnim dimom) in nizka precepljenost proti influenci in pneumokoknim okužbam sta prav tako pomembna dejavnika za umrljivost zaradi bolezni dihal. Nekateri od zgornjih dejavnikov so močno povezani s socialno-ekonomskim pomanjkanjem. Poleg tega je revščina povezana z dvajsetkratnim porastom relativnega bremena okužb pljuč, ki prizadenejo zelo mlade in zelo stare prebivalce (Stewart et al., 2008). Študije, ki so jih opravili v evropskih državah so pokazale, da imajo otroci iz revnejših družin dvakrat večjo verjetnost izpostavljenosti tobačnemu dimu kot njihovi bogatejši vrstniki (UN Regional Information Centre for Western Europe, 2010). Tudi epidemiološka študija, ki so jo izdelali v Angliji, je pokazala, da je povečana hospitalizacija zaradi bolezni dihal močno povezana s socialno neenakostjo (Hawker et al., 2003). Slabše bivalne razmere, vključno z nezadostnim ogrevanjem, slabo prezračenostjo in prenatrpanostjo, prav tako sodijo med poglavitne dejavnike za bolezni dihal. Slaba izolacija prispeva k večji stopnji umrljivosti zaradi bolezni dihal pozimi (Clinch, Healy, 2000). Slabo prezračevanje in prenatrpanost povzročata širjenje bolezni dihal, kot sta influenca in tuberkuloza in tako povečanje bremena bolezni dihal.

Umrljivost zaradi bolezni dihal v Evropi upada. Tak vzorec se je pojavil v mnogih deželah z visoko stopnjo umrljivosti, kot sta Irska in Anglija. Kljub temu stopnja v teh deželah ostaja znatno večja kot v ostalih delih Evrope. Ugotovljeno je bilo, da je Irska ena izmed dežel z najvišjo stopnjo umrljivosti pozimi (Healy, 2002). Ekstremni vremenski pogoji povzročajo poslabšanje bolezni dihal, npr. astme in pljučnice, čeprav je to lahko tudi posledica drugih dejavnikov, kot sta podhladitev ali slabe bivanjske razmere. Umrljivost zaradi bolezni dihal je močno povezana z onesnaženim zrakom s finimi prašnimi delci, vključno s sulfati, v koncentraciji več kot 74 µg/m³ (WHO, 2006). Študija, ki je potekala v Angliji, je pokazala, da je povečanje koncentracije žveplovega dioksida v zunanjem zraku za 10 µg/m³, povezano s 102 % tveganjem za umrljivost dojenčkov (Hajat et al., 2007). V letu 1999 je bila objavljena Direktiva za omejitev vrednosti žveplovega dioksida, dušikovega dioksida, delcev (PM) in svinca v okoljskem zraku (Council Directive, 1999). Posledično so ugotovili zmanjšanje umrljivosti za 9/100.000 prebivalcev, od leta 1999 (62,9) do leta 2001 (53,9). Čeprav je to zmanjšanje lahko tudi posledica drugih dejavnikov, je upoštevanje Direktive verjetno glavni razlog za to.